Očetje in sinovi

Na Sv. Jošt
foto A. O., pred cca. 70 leti

Haluga je tista leta včasih razmišljal o očetih in sinovih. S svojim očetom, coprnikom rudosledcem, se je sprl, ker si je izbral Ard za učiteljico. Oče je besnel, da Ardinega učenca nikakor ne prizna za svojega sina; svojega gneva ni nikoli požrl, umrl je, ne da bi mu odpustil.

Haluga je videl mlade moške jokati od veselja, ko se jim je rodil prvi sin. Videl je revnega moškega, ki je celoletni zaslužek plačal čarovnici za obljubo, da se mu bo rodil zdrav fant, in bogatega moškega, ki se je občudujoče dotaknil obrazka z zlatom ovešenega novorojenca: »Ti, moja nesmrtnost!« Videl je moške, ki so pretepali sinove, jih strahovali in poniževali, jim metali psovke v obraz in polena pod noge, vse iz sovraštva do smrti, ki so jo videli v njih. Videl je sovraštvo v očeh teh sinov, kot odgovor na ravnanje očetov, njihove preteče in kruto prezirljive poglede. In soočen z vsem tem je Haluga vedel, zakaj se ni nikoli poskusil pobotati z očetom.

Videl je očeta in sina, ki sta delala skupaj, starec ob glavi slepega vola, zreli moški za plugom z železnim lemežem, delala od zore do mraka, ne da bi enkrat samkrat spregovorila. Ko sta se odpravila domov, je starec za hip položil roko na sinovo ramo.

Ta prizor mu je za vedno ostal v spominu.

The Bones of the Earth ("Kosti Zemlje")
Ursula K. Le Guin, Tales From Earthsea

Mi in drugi

Al Ponte di Rialto, Venezia
photo © zardéas

»Nisem razumel,« je rekel Irioth, »tega o drugih. Da so drugi. Vsi smo drugi. Moramo biti. Bil sem v zmoti.«

Ursula K. Le Guin,
On the High Marsh, Tales From Earthsea

Pred referendumom … (o fantazijski književnosti?)

Nothing Compares 2U

The Bones of the Earth © photo zardéas

Spet živim v Zemljemorju. V srcu magije. Zgodbe iz Zemljemorja. Zastaja mi dih. Neprekosljivo. Doslej nepredstavljivo. Na primer, Kosti Zemlje, zaustavitev potresa:

"Ko je bil notri, je vedel, da mora pohiteti, ker se kosti zemlje hočejo za vsako ceno premakniti, in da mora postati del njih, zato da bi jih usmerjal; toda pohiteti ni mogel. Polastila se ga je osupla zmedenost, ki spremlja vsako predrugačenje, premeno. Svoje dni je bil lisjak in bik in kačji pastir, zato je vedel, kaj pomeniti predrugačiti telo. A to je bilo nekaj drugega, to počasno povečevanje. Postajam neznanski, je pomislil. /…/

Poznal je ognjene žile in bitje mogočnega srca. Vedel je, kaj storiti. To, kar je zdaj rekel, ni bilo v nobenem človeškem jeziku: ‘Umiri se, popusti, sprosti se. Tako je prav, tako. Trdno se drži. Tako, da, tako. Lahko se sprostiva.’

In bil je čisto miren, bil je negiben, in imel je vse čvrsto v rokah, kamen v kamnu in zemlja v zemlji, v ognjeni temi gore."

In v realnem svetu, kjer živim druge dele dneva – tudi tukaj in vedno Ursula K. Le Guin:

V petek 20. januarja je bila v njenem domačem Portlandu, Oregon, premierno izvedena komorna opera Paradises Lost (v priredbi za komorno zasedbo, Third Angle Ensemble s štirimi pevci). Odrska postavitev je načrtovana za april 2012. Skladatelj Stephen Andrew Taylor je opero zložil na libreto, ki ga je Marcia Johnson napisala po istoimenski noveli Ursule K. Le Guin (prvič objavljena v zbirki zgodb Birthday of the World, 2002). Kratek odlomek je mogoče slišati na blogu Third Angle Ensemble.

Nova je tudi nominacija Ursuline pesniške zbirke, bolje skupnega projekta Ursule K. Le Guin (poezija in risbe) in fotografa Rogerja Dorbanda – Out Here, Poems and Images from Steens Mountain Country – namreč nominacija v kategoriji Poezija za 2012 Oregon Book Awards.

It is a privilege knowing you dear Ursula! Resnično, nihče se ne more meriti s teboj!

Stvari, ki ne bo jih nazaj

Izbruh v zadnji luči dneva

V Koncu in v vaseh okrog vznožja Onna na Havnorju si ženske pri preji in tkanju popevajo pesem uganko, katere zadnji verz morda poje o možu, ki je bil Medra in Vidra in Čigra.

Tri so stvari bile, ne bo jih nazaj:

sijajni Soléa nad valove se dviga,

na morja gladini plava zmaj,

pod zemljo, v grobu, morski ptič šviga.

Ursula K. Le Guin, Najditelj, The Finder,
prva izmed Zgodb iz Zemljemorja, Tales From Earthsea

Ob koncu leta se lahko vsak zamisli in se domisli treh stvari, ki ne bo jih nazaj. In zbere moč, pa naj je še tako brez moči v primerjavi z najditeljem Medrom-Vidro-Čigro, da jih ohrani spominu. Vsaj zase. Če so vredne spomina. Vsaj tri zagotovo so.

Tisoč in ena noč

Αίνιγμα 11/11-11

α---: 1 χρονια

ζ--: 1001 ημέρα

Σύμπτωσις θαυματουργικός!

Nekdo je vstal v svoj tisoč prvi dan …

Nekdo je vstal v svojega drugega leta prvi dan …

Nekomu je, nekoč davno, minila tisoč in ena noč:

„Šeherezada bijaše za to vrijeme rodila caru troje muške djece. I ona završi priču, pa skoči na noge i poljubi zemlju između carevih ruku, a zatim reče: – O, care vremena, jedinstveni u vjekovima i stolječima, ja sam tvoja robinja, a evo već hiljadu i jednu noć kako ti pričam priče o negdašnjim ljudima i kako ti sopćavam pouke ljudi iz davnina. Imam li pravo da nešto poželim od tvoga veličanstva?

I car joj reče: – Poželi nešto, pa ćeš dobiti, o, Šeherezado!”

Nekdo drug danes, ob spominu na Tisoč in eno noč, pomisli, da bi mu lahko bila v pomoč:

A thousand and one nights had passed away in (not so) innocent amusements, which contributed (not much) towards removing the … unhappy prejudice against … His temper was softened …

Was it really? Or is this just wishful thinking?

P.s. The 11/11-11 αίνιγμα has nothing to do with the 11/11-2011 frenzy or 11-11-11!