torek, 30. december 2008

Ultimo tango para un loco

Sinoči argentinski Otango v novi postavitvi z naslovom Zadnji tango za norca. Skoraj polna Gallusova dvorana. Po videzu in odzivu je večina prišla zaradi barvitega, eksotičnega šova, zaradi večjega temperamenta, kot ga premorejo sami, najbrž tudi zaradi samega tanga. Tisti, ki sem jih sumil, da so tango-pozitivni, so bili v manjšini. Le malo komu bi pripisal, da je tango-aktiven, da je milonguero/a; morda bi bili med temi lahko tisti Italijani, ki so se potrudili v Ljubljano …


Sama predstava pa, po pričakovanju, seveda šov, vse precizno koreografirano in izvedeno, z žarom (tudi v žalobnih sekvencah), ki pa je na odru drugačen, manj pristen od onega na plesišču. Kljub vsemu: za vse tangerje večer, ki se ga je splačalo doživeti.

Poleg zvokov ansambla izvrstnih glasbenikov (ves čas na odru kot "del scene") bosta še dolgo ostala v ušesih pevca Sebastian Holz in Claudia Pannone, oba odlična. Še posebej Claudia Pannone, ki je do bolečine lepo a cappella podala bolero tangueado Chica Novarra Acompañada y sola – V dvoje in sama, in na koncu zanosno zapela himnično Yo soy MariaJaz sem Marija Horácia Ferrerja in Astorja Piazzole (ki jo, mimogrede, poje tudi Darja Švajger).

sobota, 13. december 2008

Moj gaj Znotrajsvet




bezeg * elder * ruis


Moj profil navaja keltski drevesni *koledar in **horoskop. Oba podatka zaslužita razlago. Še posebno, če se naj v nadaljevanju podam v svoj gaj Znotrajsvet.

Del bogatega keltskega izročila je druidski drevesni koledar, ki je imel 13 lunarnih mesecev plus 1 dan (13x28=364+1=365). Druidski zodiak je tako imel 13 drevesnih znamenj. Še podrobnejši astrološki drevesni koledar, ki je nastal na podlagi tega druidskega zodiaka in siceršnjega keltskega čaščenja dreves, navaja od 20 do 22 in celo 24 dreves (na primer Lunine bukve 2009 Mete Malus).

Po tem keltskem izročilu sem rojen v znamenju bezga, datum rojstva mi po horoskopu dodeljuje usodo in lastnosti jesena. Katera pa so drevesa tistih, s katerimi sem se v svojem ustvarjalnem duhovnem svetu dalj časa družil? Kakšen gaj bi torej ugledal, če bi, skupaj z mojimi, v njem rasla njihova drevesa? Nekakšen moj prevajalski gaj Znotrajsvet … Duhovni gaj, seveda brez tako globokih korenin in tako čudežnih lastnosti, kakor jih ima gaj Znotrajsvet (Immanent Grove) na otoku Roke, v katerem rastejo drevesa samo ene, drugod neznane vrste (zanje nima imena niti domača hardiščina), in ki je domovanje Mojstra Oblikodajalca s Šole za čarovnike iz vsega Zemljemorja.

Zaprem oči in v duhu zagledam gaj, v katerem – poleg mojega bezga z jesenom –, raste še en bezeg, v družbi z gabrom (Mark Twain 20. stoletja James Thurber), sedem bršljanov, ovijajočih se vsak okoli svojega javorja (trije za Nobelovo nagrajenko Doris Lessing, trije za Gandalfovo, PEN-ovo etc. nagrajenko Ursulo K. Le Guin in eden za Bookerjevega nagrajenca Thomasa Keneallyja), dve brezi v družbi z jelkama (za nesmrtnega J.R.R. Tolkiena), dva hrasta v družbi s figovcema (za Andersenovo nagrajenko Patricio Wrightson) in vrba žaljuka v družbi s topolom (za Lea Lionnija). Malce nenavaden, vendar zanimiv gaj.

Med vsemi drevesi v tem gaju pred mojimi duhovnimi očmi je en par še v poltemi: en javor, obraščen z bršljanom – za Poslednjo obalo (The Farthest Shore), ker še ni zagledala belega dne. Zato naj zdaj nanjo posije skromen sončni žarek in razkrije, da Ursula Le Guin njene zgodbe gotovo ni po naključju začela pod jerebiko. To drevo ima namreč v druidskem zodiaku od sile imenitno mesto:

jerebika * rowan * luis

Kratek citat z začetka Poslednje obale bodi zdaj ta sončni žarek:

Dvorišče z vodnjakom se je kopalo v marčnem soncu, ki je presevalo skoz mlado listje brestov in jesenov, med katerimi se je voda gnala kvišku skozi sence in svetline in se skoznje usipala v kamnito skledo. Ta nepokriti atrij je bil z vseh štirih strani obdan z visokimi kamnitimi zidovi. Onkraj njih so se vrstile sobe in dvorišča, hodniki, stebrišča in stolpiči, vse do debelega zunanjega zidovja rokejske Velike hiše /…/ Drevo, ki je bilo najbližje vodnjaku z vodometom, dorasla, košata jerebika, je s koreninami nagrbilo in razlomilo marmornati tlak. Razpoke je zarasel mah, ki se je v živo zelenih žilah razpredel na vse strani iz male trate okrog korita vodometa. Na nizki grbini mahu in marmorja je sedel fant in zavzeto gledal padajoči srednji curek vodometa. Bil je na pragu moškosti, vendarle še deček; vitek, oblečen v draga oblačila.

petek, 12. december 2008

Razkošje na okenski polici

Photo © by Marian Wood Kolisch

Ob tem zapisu – največkrat objavljeni in, po vsem sodeč tudi pisateljici najljubši, foto-portret Ursule K. Le Guin. Tudi zato, ker je avtorica fotografije pred osemnajstimi dnevi preminila … Razlog za ta zapis pa je osem dni staro moje veselje ob pogledu na okensko polico v ljubljanski knjigarni Konzorcij, kjer je vabilo k nakupu kar deset knjig moje pisateljice. Postavljene druga zraven druge so v temle vrstnem redu:

The Wave in the Mind
Four Ways to Forgiveness
A Wizard of Earthsea
Worlds of Exile and Illusion (Three Complete Novels
– Rocannon's World; Planet of Exile; City of Illusions)
Always Coming Home
The Dispossessed
The Left Hand of Darkness
The Telling
The Birthday of the World
The Other Wind

– čakale na stare in nove ljubitelje knjiga esejev, dve zbirki kratke proze in devet romanov (v sedmih knjigah). Lepo je vedeti, da ima nekdo v knjigarni ne le posluh za želje kupcev, ampak tudi dobro pozna kvalitetno knjižno ponudbo tujih založb. Klub bralcev in ljubiteljev Ursule Le Guin nezadržno raste in morda prav kmalu pošlje v slovenski svet sporočilo: Ursula je zakon!

ponedeljek, 08. december 2008

Peti otrok


El quinto hijo * Peto dijete
Det femte barnet * 編輯
Páté dítě * Il quinto figlio
Das fünfte Kind * Piąte dziecko * Пятый ребенок
Петото дете * Le cinquième enfant

Izšel je Peti otrok. Peti roman Doris Lessing v slovenskem prevodu. Potem ko je pisateljica prejela Nobelovo nagrado za književnost za leto 2007, je prišel na knjižne police tik pred knjižnim sejmom 2008, in sicer kot drugi: prvi so, dva meseca prej, na njih pristali Spomini preživele (Memoirs of a Survivor, 1974) v odličnem prevodu Jožeta Stabeja.

Peti otrok
(The Fifth Child, 1988): vznemirljiv roman z navidez preprosto zgodbo, ki pa jo je mogoče doživljati, analizirati in interpretirati na različne načine. Zato je zanj kot nalašč zunanja podoba, ki jo imajo knjige v zbirki Nobelovi nagrajenci založbe Didakta, pri kateri je izšel: bela, čista, navidez prazna naslovna platnica – a vsaka bolj izrazita knjižna oprema bi bila že interpretacija. Roman lahko pod površino svoje vznemirljive, celo kontroverzne fabule, vsakemu bralcu pripoveduje nekoliko drugačno zgodbo, odvisno od njegove ali njene lastne življenjske zgodbe …

Na površju: stiska matere, ki mora izbrati med otrokom, ki brez nje ne bi preživel, in štirimi otroki, ki bodo zaradi njene izbire v korist tega petega živeli tako rekoč brez nje in zato slabše – vendar bodo preživeli … V eni izmed plasti pod tem površjem: kako blizu – ali kako daleč so naše odločitve za brezpogojno človečnost, za popolno strpnost do drugačnosti, od naše resnične pripravljenosti in zmožnosti, da tako tudi živimo, vselej in povsod … tudi v najbolj skrajnih okoliščinah.

P.s. Omemba knjižne opreme mi prikliče v spomin ščitni ovitek prvega slovenskega prevoda Doris Lessing, Generalke za pekel (1980), v primerjavi z ovitkom izvirnika Briefing for a Descent into Hell (1971).



Ni težka odločitev, katera naslovna platnica bolj ustreza pisateljičenemu napotku, da je roman treba uvrstiti med romane o notranjem vesolju (inner space fiction): "Kajti, nikoli nimamo na izbiro druge poti kot poti vase." Nemara je taka zunanja podoba slovenske izdaje celo pripomogla k temu, da je bil ta roman med slovenskimi bralci manj odmeven, kakor bi bilo pričakovati. Pričakovati tudi zaradi epizode iz domnevne preteklosti glavnega junaka med našimi partizani – o kateri je avtorica 25. oktobra 1979 pisala prevajalcu:

nedelja, 07. december 2008

Samo v tišini beseda

Med bralci Čarovnika iz Zemljemorja so tudi taki, ki se v svet fantasy literature podajajo bolj ambiciozno. Tako Andrej Ivanuša ni zadovoljen s slovenskim prevodom verzov, ki uvajajo Čarovnika:

Samo v tišini beseda,
samo v temi luč,
samo v smrti življenje:
sokolov let zablesti
na praznini neba.
– Stvarjenje Éaja

V presojo ponuja svoj prevod:

Le v besede tišini,
le v svetlobe temini,
le v življenja smrti:
sokolov let zaleskeče
na nebu brezdanjem.
– Stvarjenje Zem

Takih, kritičnih in ustvarjalnih bralcev Ursule Le Guin, med katere štejem tudi sebe, smo lahko samo veseli in njim namenjam primerjave prevodov teh zanimivih – in za razumevanje Zemljemorja pomenljivih – verzov (mimogrede, Queen Ursula je tudi pesnica s sedmimi samostojnimi pesniškimi zbirkami, zadnjo iz leta 2006).

Najprej izvirnik:

Only in silence the word,
only in dark the light,
only in dying life:
bright the hawk's flight
on the empty sky.
– The Creation of Éa

Za primerjavo dajem šest prevodov. Najprej svoj alternativni prevod, ki skuša dosledno upoštevati daktilsko stopico – to občutim v izvirniku, poleg tega je značilna za našo ljudsko pesem (Stvarjenje Éaja sodi v zemljemorsko ustno izročilo). Njegova slaba stran je, da v primerjavi z izbranim, v knjigi objavljenim prevodom že pomeni tudi interpretacijo izvirnika in mu jemlje nekaj enigmatičnosti, ki je njegov čar:

Le iz tišine beseda,
le iz temè pride luč,
živ je le ta, ki umre:
let je sokola sijaj
prazne sinjine neba.

Francoski prevod (© Éditions Robert Laffont):

Le silence seul permet le verbe,
Et les ténèbres la lumière,
Comme la mort jaillit la vie:
Étincelant est le vol du faucon
Dans le désert des cieux.

Nemški prevod (Margot Paronis):

Nur aus dem Schweigen ward das Wort,
Nur aus dem Dunkel ward das Licht,
Nur aus dem Tod ward das Leben:
Hell ist der Flug des Falken,
In der Weite des Himmels.
– Die Erschaffung von Éa

Italijanski prevod prve knjige sage o Zemljemorju (Ilva Tron):

Solo nel silenzio la parola,
solo nel buio la luce,
solo nel morire la vita:
glorioso il volo del falco
sul vuoto cielo.
– La creazione di Éa

Italijanski prevod četrte knjigeTehanu (Ricardo Valla):

Solo nel silenzio la parola,
solo nella tenebra la luce,
solo nella morte la vita:
fulgido è il volo del falco
nel cielo deserto.
– La creazione di Éa

Češki prevod (Petr Kotrle):

Pouze slovo v tišinách,
pouze světlo v tmách,
pouze život ve smrti:
toť sokola let hrdý
v pustých výšinách.
– Stvoření Éa

Veselim se vrnitve v Zemljemorje: če bo šlo vse po načrtih, izide prihodnje leto zadnji del prve trilogije, roman Poslednja obala (The Farthest Shore, 1972). In če ne bo šlo nič narobe, se bo (tudi prihodnje leto) začel rojevati slovenski prevod romana Tehanu, s katerim se je pisateljica leta 1990, po osemnajstih letih vrnila v Zemljemorje, in povedala, da z njim končuje to sago. Toda 11 let pozneje se je znova odzvala klicu iz Zemljemorja in leta 2001 objavila drugi in tretji del druge trilogije, zbirko krajših besedil Tales from Earthsea in roman The Other Wind.

Roman Tehanu uvajajo isti verzi iz Stvarjenja Éaja kot Čarovnika iz Zemljemorja …

petek, 05. december 2008

Veni, veni Emmanuel

Dogodek sinočnjega koncerta radijskih simfonikov v Gallusovi dvorani: Evelyn Glennie, škotska tolkalka, v koncertu za tolkala in orkester Veni, veni Emmanuel sodobnega škotskega skladatelja Jamesa MacMillana. Dih jemajoče, ekstatično – za ljubitelje tolkal in vse ljubitelje glasbe odprtega duha; navdihujoče za vse, zmožne prisluhniti ritmu srčnega utripa, vibracijam duhovnega … Komaj resnično, nepozabno doživetje za oboževalca umetnosti Evelyn Glennie!

Best wishes to you, High Priestess of Sound!
In na svidenje maja '09, Velika svečenica zvoka!