torek, 29. december 2009

Ljubljanski zmaj at Wordia


Zmajski most, eden izmed štirih zmajev

Predvčerajšnjim, 27. decembra je bila na spletu v imenitnem novem angleškem razlagalnem video-slovarju (delno celo videopediji) wordia objavljena kot beseda dneva dragon (zmaj). Razlago besede v videu je prispevala Rachel Elnaugh, uspešna britanska podjetnica, in to ne po naključju. V prvih dveh serijah televizijskega šova Dragons' Den (Zmajski brlog) na BBC Two je bila ena izmed "zmajev" – podjetnikov multimilijonarjev, pripravljenih investirati v obetavne nove ideje tistih, ki so se upali podati v njihov "teve brlog". V njeni razlagi besede dragon in komentarju k njej so posebej zanimive tri upodobitve zmaja, med katerimi je prva – in tudi najbolj mogočna – nam vsem dobro znana: ljubljanski zmaj, simbol naše prestolnice. Ja, eden tistih štirih zmajev z Zmajskega mostu. Ne verjamete? Primerjajte sami! Na slikah spodaj ni isti izmed štirih (o tem pričajo različne vremenske srage), sta pa zanesljivo dva izmed teh štirih zmajskih bratov. Imamo torej zmaja par excellence!

Imamo morda v našem javnem življenju še koga, ki bi bil lahko primeren za slovarsko razlago - česar koli? Morda padlega tajkuna? Ali angela varuha demokracije? Na dan s predlogi: tu je zmajski brlog za take ideje!

četrtek, 10. december 2009

300 dni

Čas je zelo relativna dimenzija bivanja. V življenju človeka je 300 dni čas, ko je otrok iz nebogljenega dojenčka postal vedoželjen kobacaj in se začenja pripravljati, da se postavi na noge in začne raziskovati svet. V življenju enodnevnice (če verjamemo besedi na besedo in jo vzamemo dobesedno dobesedno), je 300 dni čas 300 generacij …

Za vrsto homo sapiens 300 generacij pomeni (v očeh posameznika) ogromen, malone nepredstavljiv časovni lok. Kolikšen? Približek k neki predstavi je kajpak mogoč, z nekaj matematike in nekaj zgodovine. Vzemimo za časovni lok ene generacije biblijski vatel – čeprav je star, v očeh današnjega človeka prastar in zastarel, a ni nujno slab, saj je večina preteklih 300 generacij živela v biblijskih časih – in predbibljiskih, če naj verjamemo, da sega biblijski čas (Prva Mojzesova knjiga, Genesis) le 4000 let pred naše štetje. Takrat se je človeški rod plodil mlajši, zato je bil generacijski ritem hitrejši kot današnji. V Jobovi knjigi je zapisano: »Job je potem živel še sto štirideset let in je videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu (42:16)«. Ker je 140 : 4 = 23,3333, je 300 x 23,3333 = 7000. Za danes, leta 2009 živečega človeka to pomeni, da takrat, ko misli na čas pred 300 generacijami, misli na leto 4991 pr.n.št., ali zaokroženo 5000 pr.n.št. Predstavljati si mora – če je iz sredozemskega prostora –, začetek mlajše kamene dobe, neolitika v jugovzhodni Evropi, začetek dobe stalnega naseljevanja, od katerega bo minilo še 3000 let do najstarejših datiranih artefaktov iz koliščarske kulture na ljubljanskem barju.

V življenju enega človeka je časovni lok 300 dni prav tako relativen: velik na začetku življenja – majhen proti njegovemu koncu (razen v kakšnih posebnih okoliščinah).

Disclaimer: Kar je tu zapisano o življenju muhe enodnevnice, je brez znanstvene podlage. Je preprosta zloraba imena nedolžnega insekta, katerega življenje v podobi eterično lahkotne in le svatovanju v rojih zavezane mušice – to traja manj kot en sam dan –, ima za seboj štiri leta garanja njene ličinke. Namerna zloraba zaradi aluzije na iluzijo, da biva le tisto, kar vidimo. Ni res: to je le antropocentrična, egocentrična iluzija – na srečo tistih, ki jih ne vidimo.

nedelja, 06. december 2009

All You Need Is Love





© by Heinz Edelmann

In kakšna sinapsa poveže domovoja z Beatlesi? O domovoju ne bi razlagal, ker ga je (se je?) Domovoj tako izčrpno že opisal sam. O Beatlesih ne bi razlagal, ker so v kulturni zavesti (še) živi. O sinapsi – pač le tisti v mojem živčnem sistemu – je seveda treba nekaj reči.

Zgornji domovoj je iz prve angleške izdaje škratoslovskega priročnika Nancy Arrowsmith A Field Guide To The Little People (Macmillan London Ltd., 1977) – ki jo je odlično ilustriral Heinz Edelmann, na Češkem (Ústí nad Labem) rojeni in v Stuttgartu, letos (21. julija) pri 75 letih, umrli oblikovalec in ilustrator. Za Tolkienoljube in sploh obiskovalce Srednjega sveta bo zanimivo, da je ilustriral tudi prvo nemško izdajo Gospodarja prstanov. Za tiste, ki so se mladi spraševali, kako bo When I'm 64 (zdaj pa jih imajo tam okoli) – je predvsem ustvarjalec likov v animiranem filmu Yellow Submarine, in kot umetniški direktor filma seveda celotne njegove psihedelične podobe. Obiskovalcem svetovnih razstav bo ostal v spominu kot avtor fantazijske ptičje maskote Curro za Expo 1992 v Sevilli.

Heinz Edelmann je deloval v Nemčiji, Angliji, na Nizozemskem; na likovni akademiji v Stutgartu je poučeval oblikovanje. Njegov oblikovalski opus je ogromen (oglaševanje, posebej plakati, knjižne opreme itd.) in je vplival na številne avtorje. Značilno za njegov grafični slog je bilo (po besedah pisca nekrologa v New York Timesu) združevanje »impresionistične in ekspresionistične občutljivosti, podložene z duhovitostjo, humorjem in ironijo«.

Občutljivost, impresivnost, ekspesivnost, duhovitost, humor – pet dobrih lastnosti, če hočeš, da te kdo (u)sliši, ko oddaš signal: All I Need Is Love.

četrtek, 26. november 2009

Thanksgiving Day Tango

Spet je minilo leto in spet je zahvalni dan. Hvaležen sem za vsak dan, hvaležen za vsak ples. Posebno za vsak tango …

Življenje je kakor tango: osnovni koraki so osnova vsega. Tudi življenje ima svoj paso basico. Lahko si med potjo iz dneva v dan privoščiš take ali drugačne okraske – zdaj ovinek nazaj, zdaj ovinek naprej pa parado in tak ali drugačen obrat pa zasuk okoli svoje (ali njene) osi … Toda vsakokrat, tako v tangu kakor v življenju, moraš končati njegov osnovni korak. Se v življenju vsak dan vrniti na izhodiščni položaj za nov dan – vsak drugačen, če hočeš biti zadovoljen, a vendar v osnovi vsak enak.

Niso vse šole tanga (niti življenja) enake. Lahko mi je prve lekcije tanga dala H., življenja B., – dodatne lekcije, ene in druge, so v rokah D. Na koncu se odločitev za eno izmed njih izbere v dvoje; zdaj sva DD.

Ko pride dan, da rečem: zdaj znam, je na vrsti izbira sloga. Ne čisto prosta. Vidim tri možnosti – dobesedno za tango in v parafrazi življenja – kako odplesati svojo vlogo:

Strastno. Tako kot protagonista Shall We Dance – Smem prosit? Se smem nasmejat?! Ni stvar v tem, da manjka Jennifer! Manjka nekaj drugega ali pa je nečesa preveč (kot logična karikatura: rigor ni enako Ri-Gere).

Elegantno. Tako kot doajen plesišča iz Tanga Carlosa Saure s Spominom (Recuerdo Osvalda Puglieseja)? Po letih primerljiv, a dvomim. Stvar sploh ni v letih soplesalke! Moja in njegova tango-zgodba nista primerljivi.

Humorno. Z nasmehom in izzivajoč nasmehe, kakor tisti par s »stražiškim tangom« (Gato Edgarda Donata). To! No – ko bi le zmogel … Splača se potruditi, morda je še čas! Zanj sem iz dneva v dan, iz tanga v tango hvaležen!

Bomo videli, kakšen bo tango življenja ob naslednjem zahvalnem dnevu.

sreda, 25. november 2009

Amobacter draconi


Pa še to:
Pri osebku so ugotovljeni prvi znaki recidiva po okužbi z Amobacter draconi, soj T-HaNu. Ordinirana je občasna kratkotrajna osama in devetmesečna splošna omejitev socialnih stikov.
(n.b. Some reluctance to accept the prescribed therapy has been detected in the family of the afflicted person.)

sreda, 21. oktober 2009

Happy birthday, dear Ursula!

lebannen, jerebika

V Portlandu, Oregon se je pravkar začelo svitati (astronomical twilight); temperatura je 54°F (12°C), piha rahel jugovzhodnik. Čez poldrugo uro bo na nebo, prekrito s težkimi oblaki, vzšlo sonce, napočil bo svetli del dneva in takrat bo že spodobno potrkati na vrata dobre znanke, tako rekoč prijateljice, s katero sem zadnja leta preživel in še preživljam cele dneve. Vsakokrat, ko sem povabljen v katerega izmed njenih svetov, se ne morem upreti vabilu, vselej domala uročen, kakor da bi bil tudi meni namenjen skrivnostni, v zemljemorskem staroreku, jeziku zmajev, zapisani urok Noth hierth malk man, hiolk han merth han! Vendar pa se takoj nato počutim, kakor da bi prišel domov (Always Coming Home).

Napočil je torej dan in kmalu bo prišla ura, da v mislih potrkam na tista vrata in rečem:

Vse najboljše, draga Ursula, za Tvoj osemdeseti rojstni dan. Še na mnoga leta in še na mnogo knjig – in naj še velikokrat vzide sonce v vseh Tvojih svetovih!

Naš Radio Slovenija (program Ars) se je minulo soboto spomnil osemdesetletnice Ursule K. Le Guin z odlomkom iz romana Začetni kraj (The Beginning Place). Angleški BBC 7 je počastil njen jubilej z »Dnevnikom vrtnice« (The Diary of the Rose) minulo nedeljo (prvi del, nadaljevanje prihodnjo). Sam ji ne morem poslati vrtnice, zato k voščilu na začetku pripenjam bogato obloženo vejo jerebike iznad fužinske planine Laz (kdor je prebral Poslednjo obalo in moj zapis od 13. decembra lani, bo vedel zakaj). Na koncu dodajam ljubeznivega, mehkega zmaja, ki sem ga srečal v bližini planine Ovčarije – čisto drugačnega, kot je ognjena pošast, ki kraljuje dobrih 50 milj proč od njenega Portlanda in ki je, kakor mi je pisala, navdihovala njene zmaje.

haath, zmaj

Podpisujem pa voščilo s povabilom (v jeziku zmajev, naj mi tega ne zamerijo): Nam hietha arw Zardéas arkvaissa!

torek, 06. oktober 2009

Cesar nima ničesar na sebi!


Oskar za svobodomiselnost

Se spominjate filma Romanca v Seattlu (Sleepless in Seattle, 1993), romantične komedije Nore Ephron s Tomom Hanksom in Meg Ryan v glavnih vlogah? Življenje je vse preveč poredko romanca ali romantična komedija … Seattle (zvezna država Washington, cca 600.000 prebivalcev) je v resničnem svetu sedež letalske družbe Boeing, vesoljske industrije, treh univerz … – in središče 3,6 mio velikega metropolitanskega območja, v katerem je tudi 26 km oddaljeni »satelitski« Redmond (cca 50.000 duš), ki je sedež Microsofta (in ki se, mimogrede, ponosno hvali kot »kolesarska prestolnica ameriškega severozahoda«). In zakaj prav danes o Seattlu?

Čez en mesec – na začetku najbolj deževnega meseca v tem najbolj deževnem ameriškem mestu – se bo 6. novembra 2009 ob 7h zvečer začela tridnevna 32. konvencija vseameriške Fundacije za svobodo od religije (Freedom From Religion Foundation, FFRF). Fundacija je bila ustanovljena leta 1976, dve leti pozneje pa dobila status vsedržavne fundacije (danes menda šteje okoli 13.000 članov). Njen glavni cilj je dosledno uveljavljanje ločitve države od cerkve, ustavno zagotovljene od leta 1791 s prvim amandmajem k ustavi ZDA, in izobraževanje javnosti o ateizmu, agnosticizmu in nereligioznosti. Njeno geslo je: Svoboda sloni na svobodomislecih (Freedom depends upon freethinkers). Njen opomin javnosti na obcestnih tablah: Varuj se dogme (Beware of Dogma) in podobnih. Njen poziv državi, naj vedno in povsod spoštuje prvi amandma, pa dobi o božiču vsako leto tudi fizično obliko v kovinski tabli pred kongresno palačo države Wisconsin (leta 2008 enaki tudi pred kongresno palačo države Washington), na kateri piše:

At this season of the Winter Solstice may reason prevail.
There are no gods, no devils, no angels, no heaven or hell.
There is only our natural world.
Religion is but myth and superstition that hardens hearts and enslaves minds.


V tem času zimskega obrata naj prevlada razum.
Nobenih bogov ni, ne hudičev, ne angelov, ne nebes in ne pekla.
Samo ta svet obstaja, ki nas obdaja.
Religija je le mit in praznoverje, ki srce otrdi in zasužnji duha.
(prev. Zardéas)

Kot »glavno zvezdo« konvencije napovedujejo meščana Seattla Ronalda Prescotta Reagana – ki je bolj znan kot Ron Reagan (s tem imenom vodi vsakodnevno triurno oddajo Ron Reagan Show na radijskih valovih Air America) ali Ronald Reagan Jr., sin pokojnega predsednika Ronalda Reagana. Znan je po svojih liberalnih in naprednih pogledih (enako tudi njegova sestra Patti Davis, medtem ko je bil njun oče znan kot zapriseženo konzervativen in globoko veren). Ron Regan se »brez vsakega sramu izjavlja za ateista« in je leta 2004, kot priznanje za javne izjave o religiji ob očetovem pogrebu in pozneje, prejel priznanje, ki ga FFRF podeljuje od leta 1999 vidnim osebnostim za njihove javne nastope, v katerih so se odkrito izrekli proti religiji.

Nagrada se – po odkritih besedah otroka v slavni Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila – imenuje Emperor Has No Clothes Award (nagrada »Cesar nima ničesar na sebi«). K njej sodi podelitev kipca, ki ga izdelujejo v delavnicah, iz katerih prihajajo filmski Oskarji. Prvi je prejel to nagrado Steven Weinberg, profesor fizike in astronomije na Univerzi Austin, Teksas, dobitnik Nobelove nagrade za fiziko 1979, ki je rekel: »Religija je žalitev človeškega dostojanstva. Z njo ali brez nje bi imeli dobre ljudi, ki počno dobre stvari, in hudobne ljudi, ki počno hudobije. Zato da bi dobri ljudje počeli hudobije, pa je potrebna religija.« (Religion is an insult to human dignity. With or without it you would have good people doing good things and evil people doing evil things. But for good people to do evil things, that takes religion.) Leta 2001 je to nagrado prejel priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist« Richard Dawkins, pri nas najbolj znan po prevedenih delih Sebični gen in Bog kot zabloda.

A le zakaj, zaboga – ali pač za vraga? – se bosta nemara vprašali B. in V., le zakaj toliko in tako podrobno pisati o konvenciji neke ameriške civilno-družbene organizacije in o njeni nagradi s čudaškim imenom Cesar nima ničesar na sebi?

Prvič zato, ker združuje vrsto uglednih ljudi, ki se borijo za svobodo duha, brez katere ni nobene svobode – v deželi, o kateri vemo veliko in malo, malo tudi o tem njenem obrazu.

Drugič zato, ker bo 6. novembra na 32. konvenciji vseameriške Fundacije za svobodo od religije prejela nagrado Cesar nima ničesar na sebi tudi pisateljica Ursula K. Le Guin, ki sebe opredeljuje kot nereligiozno.

In tretjič zato, ker se včasih v našem javnem življenju zazdi, kakor da je frajgajst – svobodomislec še vedno psovka, kakršno je moral nič kolikokrat slišati France Prešeren. Čeprav so tudi svetli primeri, ki vzbujajo upanje, kot denimo imenovanje Aleša Guliča, deklariranega ateista na mesto direktorja urada za odnose (države) z verskimi skupnostmi.

ponedeljek, 05. oktober 2009

Kralj je bil noseč.


Čez en mesec, 5. novembra 2009 bo ob 40. obletnici prve izdaje, v Angliji izšla pri založbi Little Brown & Co. jubilejna izdaja romana The Left Hand of Darkness. Ursula K. Le Guin je z njim pripeljala v žanr znanstvenofantastičnega romana feministično misel in daoistično filozofsko podstat ter postavila mejnik v razvoju žanra. Za roman je leta 1969 prejela tako Nebulo kot Huga, torej obe najuglednejši ameriški nagradi za žanr, leta 1996 pa še nagrado James Triptree Jr. Retrospective Award. Roman Leva roka teme imamo od leta 2000 tudi v slovenskem prevodu Vida Sarka.

Naslov romana izhaja iz misli: "Light is the left hand of darkness and darkness is the right hand of light," zapisane v prvih dveh verzih Tormerjeve balade (16. poglavje):

Svetloba je leva roka teme
in tema je desna roka svetlobe.
Druga ob drugi sta eno, življenje in smrt,
kakor ljubimca v kemmer objemu,
kakor sklenjeni roki,
kakor cilj in pot.

Pisateljica, ki je pogosto prodorno problematizirala (tudi) vprašanje spola in spolnosti, je v tem romanu to storila morda najbolj radikalno. Ljudje, s katerimi je naselila planet Gethen (Zima) nekje na robu galaksije, so androgini, ki so večji del časa spolno neaktivni in nezmožni, izjema je (približno vsakomesečno) obdobje kemmer, na katerega vrhuncu Gethenec postane zmožen spočetja – toda brez pravila enkrat kot moški, drugič kot ženska. Implikacije izkustev očetovstva in materinstva, ki jih (lahko) doživi ista oseba, so seveda v načelu jasne, v resnici pa ima takšna androginija z vidika naših izkustev neslutene posledice. Z analizo »gethenske nespolne družbe« so se ukvarjali kritiki in teoretiki, kar je izzvalo pisateljico, da je o svoji »gethenski izkušnji« leta 1976 napisala in leta 1986 še dopolnila esej Is Gender Necessary? (Je spol potreben?). Na voljo je v zbirki esejev Dancing at the Edge of the World (Ples na robu sveta, 2007, prevod Veronika Dintinjana).

Naš svet bi bil gotovo drugačen, ko bi za katerega svetovnih (ali naših) voditeljev mediji sporočili (kot vsakdanjo!) novico, ki bi ustrezala najbolj slavnemu stavku iz poročila galaktičnega odposlanca Genlyja Aija v romanu Leva roka teme: »Kralj je bil noseč.«

četrtek, 24. september 2009

Življenje ni igra

Čas: minuli ponedeljek, 13.41. Kraj: 2062 m nad morjem. Gora s tremi imeni na stičišču treh narodov: Kopa – Picco di mezzodí ("Poldanska ostrica") – Weissenfelser Mittagskogel ("Belopeški poldnik"). Vrh zdaj v megli, oblaku, zdaj v soncu. Mogočni sosed Mangart se razkriva in spet zakriva. Vpisna knjiga odkrije: en vpis prejšnji dan, prav tako eden v soboto, prej ves teden nič. Ni naključje, da med vzponom nisva srečala nikogar (in ga tudi med sestopom, vse do Mangartskih jezer, ne bova).

Čas: 13.55. Skozi meglo se, kakšnih 50 do 100 m proč, iz globin na strani proti Mangartu, vzpenja do višine vrha in spet ponika v meglo ptica. Postovka? Po silhueti skoraj gotovo. Po vedenju ne spominja na navadno postovko, ki polebdeva nad poljem. No, tu, nad prepadnimi stenami je najbrž drugače leteti. Se je prišla tako visoko igrat z vzgonskimi vetrovi? Digitalna temnica potrdi, da je bila najbrž res postovka. Obenem odkrije nekaj, kar je bilo mali sokolji lepotici skoraj gotovo plen!

Življenje ni igra, je boj za obstanek.

No, morda je igra za otroka, ki šteje šele 222 dni …

torek, 30. junij 2009

E tata mate, e roa taihoa.


Včasih je modro po maorskem zgledu reči: »Taihoa!«
Taihoa?
Nekoč kmalu, by and by, navaja Williamsov Dictionary of the Maori Language
Nič se ne mudi, no hurry, najdem drugje
Take it easy, razlagajo turistom, ki jih vabijo na Novo Zelandijo.

Kdaj si lahko rečem taihoa? Ne zmeraj, predvsem pa ne ob vsaki priložnosti, iz dneva v dan. Lahko se zgodi, da pristanem tam, kjer ne bi nikogar želela videti Aucklandska regionalna javna zdravstvena služba, ko ilustrira pregovor:

E tata mate, e roa taihoa.
(Maori whatatauki)
Smrt je blizu, daleč je nekoč kmalu.
(maorski pregovor)

Enak opomin mi iz vitrine sporoča papa, moj ded.

nedelja, 28. junij 2009

Nagrada za Lavinio


Ursula K. Le Guin je sinoči na slovesnosti v Seattlu prejela že devetnajsto nagrado Locus. Mesečnik LOCUS izhaja od leta 1968 in goji poglobljeno kritiško obravnavanje znanstveno-fantastične in fantazijske literature. O ugledu te revije – in s tem tudi o pomenu njenih nagrad – lahko pričata izjavi dveh uglednih ZF-avtorjev:

LOCUS je edina revija, ki jo preberem od prve do zadnje strani. Je tudi edina revija, zaradi katere, takoj ko pride, odložim vse drugo. (Arthur C. Clarke).
Brez LOCUS-a bi tavali v temi. Na srečo pa imamo LOCUS, ki razsvetljuje vse temne kote.
(Robert A. Heinlein).

Nagrado podeljujejo v desetih kategorijah na podlagi izbora bralcev revije. Tokrat jo je Ursula K. Le Guin prejela v kategoriji fantasy za roman Lavinia.

Mimogrede: V kategoriji Non-Fiction/Art Book je bil nagrajen P. Craig Russell za stripovsko priredbo romana Neila Gaimana Coraline (Coraline: The Graphic Novel).

nedelja, 31. maj 2009

Šest besed za zgodbo


Ernest Hemingway je avtor zgodbe (po nabitosti z vsebino skorajda romana), v šestih besedah, glede katere se mu pripisuje izjava, da je najboljše, kar je napisal:

For sale: baby shoes, never worn.
Naprodaj: copatki za dojenčka, nikoli nošeni.

Revija Wired je povabila vrsto znanih avtorjev treh žanrov (sci-fi, fantasy in horror), naj se preskusijo v tej literarni zvrsti. Objavila jih je 33 v novembrski številki letnika 2006, druge le v spletni izdaji, nekaj izbranim je 5 grafičnih oblikovalcev dalo vizualno podobo. Med slednjimi je tudi tista – znanstveno-fantastična – Ursule K. Le Guin z začetka:

Easy. Just touch the match to
Nič lažjega. Samo pritakni vžigalico in

Izmed drugih bi sam izbral še eno – feministično? – ki jo je podpisala Margaret Atwood:

Longed for him. Got him. Shit.
Hrepenela po njem. Ga dobila. Sranje.

Sam se podpišem pod tole – naturalistično – esemesovsko:

Moj sin, njegovo življenje! Od=bi! sin

In povabim obiskovalce bloga, naj se preskusijo še sami v katerem koli – lahko tudi komentarskem – žanru.


P.s. Britanska Mythopoeic Society, ki spodbuja proučevanje in zanimanje za fantastiko in mitično v literaturi, je pravkar objavila finaliste za letošnje Mythopoeic Awards. Med petimi deli v kategoriji literature za odrasle je tudi Lavinia Ursule K. Le Guin!

torek, 05. maj 2009

Nebula Award 2008 za Ursulo K. Le Guin



Vesela novica iz sončne Kalifornije, čeprav z majhno zamudo: ugledno nagrado Nebula Award za leto 2008 je 25. aprila v Los Angelesu, v najpomembnejši izmed petih kategorij, prejela Ursula K. Le Guin za roman Powers ("Sile"), zadnji del trilogije Annals of the Western Shore ("Letopisi Zahodne obale"). Po naključju je nekaj dni pred tem, kakor že 18. aprila zapisano, pri Mladinski knjigi izšla Poslednja obala, zadnji roman prve trilogije v pisateljičini šestdelni Sagi o Zemljemorju.

Nagrade Nebula Awards podeljuje združenje Science Fiction and Fantasy Writers of America, Inc. (SFWA) od leta 1965 za najboljšo znanstveno-fantastično in fantastično literaturo. Ursula K. Le Guin jo je tokrat prejela že šestič, od tega četrtič v kategoriji romana – pred tem leta 1969 za The Left Hand of Darkness (Leva roka teme, 2000), leta 1975 za The Dispossessed (Mož praznih rok, 2001) in 1990 za Tehanu (prvi del druge trilogije iz Sage o Zemljemorju; če bo šlo vse po napovedih, ga v bližnji prihodnosti dobimo v slovenskem prevodu). Leta 2003 pa je SFWA počastila Ursulo K. Le Guin z naslovom Velike mojstrice Grand Master.

Mimogrede: v kategoriji scenarija sta Nebula Award za leto 2008 prejela Andrew Stanton in Jim Reardon za scenarij filma WALL-E.

sreda, 29. april 2009

Tajkunska himna

No, pa smo jo dobili. Tajkunsko himno. Javnosti jo je sporočil, zapel – kako primerno – Merkur, vsem dobro znan kot božji sel.

Eni sink juvont, ju getit,
eni sink julajk, ju getit!

V slongleščini, zato ker se to za bogove spodobi ali pač zato, ker bi njena slovenska različica lahko koga razburila? Ta gre takole:

Kaj nam pa morejo, morejo, morejo,
kaj nam pa morejo, če smo vse vzel'!

Me po malem prime, da bi rekel: ustavite svet, jaz se ne grem več. Pa si rečem: počakajmo, da himno zapoje zbor, mogoče takrat dobi čisto drugačen pomen …

P.s. Moj veliki Webster pove, da pride angleška beseda tycoon iz japonske besede taikun, ki ima sopomenko shogun. Za šogune SVL pove, da so v svoji dobi dejansko vodili državo, cesarji pa so bili samo formalni vladarji. Brez komentarja.

sobota, 18. april 2009

Tretja knjiga Sage o Zemljemorju – je tu!

… ni bilo še konec nenavadnosti tega jutra. Prav tedaj se je visoko na nebu, visoko nad vzhodnim, že čisto belim robom oceana, prikazal ptič, ki je letel s severa na jug. Bil je tako visoko, da so njegova krila lovila sončne žarke, ki še niso obsijali zemlje, in z dolgimi, zlatimi zamahi rezal zrak. Mag se je presenečeno zastrmel navzgor. Njegov obraz je tedaj oblil razvnet in radosten izraz, in je na ves glas zakričal: »Nam hietha arw Ged arkvaissa!« – kar v jeziku Stvarjenja pomeni: Če iščeš Geda, tu ga najdeš.

In z višav je, kot padajoč zlat kembelj, z navpik iztegnjenimi krili, ogromen in bobneč skoz zrak, s kremplji, ki bi lahko zgrabili vola, kot da bi bil miš, z dolgimi nozdrvmi, iz katerih so sikali kadeči se plameni, strmoglavil zmaj, kakor na zemljo strmoglavi sokol, in se spustil nad poglavarjev splav.

(Orm Embar, deveto poglavje Poslednje obale Ursule K. Le Guin)

torek, 14. april 2009

Zver in zverca, da o Jeronimu ne govorimo


Priznam, med čakanjem na Orma Embarja in Kalessina na Poslednji obali (zadnjič sem, zanašajoč se na napovedi založbe, zapisal, da bosta zdaj zdaj med nami …), mi misel kdaj pa kdaj zatava po uteho h komu izmed drugih zmajev, ki sem jih imel čast spoznati. Kar pogosto je to zvir, tale zmaj s premca hvarske galeje Sv. Jerolim, ki je razstavljen v muzeju nad Arzenalom v mestu Hvaru, pred vhodom v najstarejše evropsko ohranjeno in še delujoče gledališče … Zvir je kajpak zver in to v biblijskem pomenu – sveto pismo v Razodetju na dveh mestih govori o bitju, rdečem kot ogenj (oz. škrlatnem), s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki ga v 12. poglavju imenuje zmaj, v 17. pa zver. Sv. Jerolim pa … Ne bo šlo brez kančka zgodovine.

Hvarska galeja Sv. Jerolim se je pod poveljstvom kapitana Ivana Balcija 7. oktobra 1571 kot del beneške flote (Hvar je bil tedaj že 150 let pod vladavino Benetk) udeležila slavne Bitke pri Lepantu – zadnje velike pomorske bitke, v kateri so sodelovale ladje na vesla. Septembra 1570 je otomanska Turčija zasedla Nikozijo, nato še Famagusto na Cipru, ki je bil dotlej v rokah Benetk, zatem prodrla v Jadransko morje. Benetke so s papeško državo (Pij V.), španskim kraljem Filipom II. Habsburžanom, Genovo, malteškimi vitezi in še nekaterimi zavezniki osnovali sveto ligo. Ladjevje več kot 200 ladij pod poveljstvom Juana de Austria, brata Filipa II. in vrhovnega poveljnika španske mornarice, je 15. septembra 1571 izplulo proti Krfu in nato 7. oktobra pri Navpaktosu (italijansko Lepantu) v ožini med patraškim in korintskim zalivom v vsega štirih urah porazila otomansko ladjevje, zajela 117 turških ladij in več tisoč mož. Kakor pripominja pisec članka v Britannici, je imela ta zmaga bolj moralno težo (krščanski zahod v spopadu z islamskim svetom) kot praktičen pomen: že leta 1573 so Benetke prepustile Ciper otomanski Turčiji.

Mogočna pomorska bitka je navdihnila vrsto slikarjev, med najbolj slavnimi so bili Tizian, Tintoretto in Veronese. Tole pa je naslikal Giorgio Vasari (1511-1574), sicer najbolj znan kot pisec znamenitega, še danes zanimivega dela Življenja umetnikov.

Tudi zmaj s hvarske galeje Sv. Jerolim, zvir imenovan, še danes Hvarčane navdaja s ponosom in jim je tudi navdih, tako na primer odličnemu mlademu oblikovalskemu paru Aronu in Lukreciji Schwartz, ki sta s to mogočno okrasno figuro okrasila »premec« manekenke.

Sveti Jerolim pa seveda ni le ime galeje izpred skoraj 440 let in ne navdihuje le Hvarčanov. Jerolim je hrvaška (dalmatinska) inačica imena Hieronim. Evzebij Hieronim (Hieronymus), cerkveni oče (rojen ok. 345-347 v Stridonu, umrl 30. septembra 419 ali 420 v Betlehemu), je bil eden redkih, ki jih je cerkev povzdignila v svetnike zaradi njihovih zaslug. Njegova je bila predvsem prvi celotni prevod biblije v latinščino iz grških in hebrejskih izvirnikov, t.i. Vulgata. Zato velja tudi za patrona, zavetnika prevajalcev; 30. september, torej dan njegove smrti in njegov godovni dan po cerkvenem koledarju, je Svetovni dan prevajalcev.

In za posladek: o Hieronimovem rojstnem kraju se ve zanesljivo le, da se je imenoval Stridon in da je ležal na meji med tedanjima rimskima provincama Dalmacijo in Panonijo. Ožje umestitve pa vendarle kažejo na naše kraje: po Enciklopediji Slovenije je bil »zelo verjetno nekje na Notranjskem«, po Slovenskem velikem leksikonu »domnevno na Krasu v Sloveniji«, Encyclopædia Britannica pravi »verjetno blizu današnje Ljubljane« (probably near the modern Ljubljana) … Navsezadnje bi nas zato lahko presenetilo, da ime tako pomembnega moža iz naših krajev (nemara celo Trubarjeve soseščine?) ni bolj popularno v našem času: po Leksikonu imen Janeza Kebra (izdaja 2008) je na zadnji dan leta 2007 med slovenskimi državljani le 74 oseb nosilo njegovo ime (15 Hieronimov, 15 Jeronimov in 44 Jerkov).

No, drugod po svetu je Hieronimov seveda več. V angleško govorečih deželah je to Jerome, med pisatelji s tem imenom pa pride prvi na misel Jerome K. Jerome, ki je znan predvsem kot avtor humorističnega romana Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo. A meni je ljub tudi kot avtor tega izreka: Komaj, da je kaj lepšega kot poslušati, kako kak tepec molči. (Priznam, da si ta užitek kar pogosto privoščim – z daljincem.)

O zverci iz naslova pa kdaj drugič, za danes le skrivnosten namig.

torek, 31. marec 2009

Funkcionarjeva nova oblačila

© W. H. Robinson, neponovljivi ilustrator
Neverjetnih prigod profesorja Modrinjaka Normana Hunterja
v nepozabnem prevodu Janeza Gradišnika, Mladinska knjiga, 1954

Odkar smo v evropskih integracijah, v katerih je angleščina lingua franca, se v pravnih predpisih večkrat najde kaj zanimivega za prevajalca. Ljubek primer je Zakon o integriteti v javnem sektorju, ki je od 17. marca v javni razpravi. O njem se vse več javno govori in vedno znova me zbode izraz integriteta javnih funkcionarjev. Kaj za vraga to v resnici, po naše, je?

Odprem predlog in brez težav ugotovim, da naj bi bili javni funkcionarji men of integrity, torej neoporečni ljudje. Take prevodne rešitve (integrity – neoporečnost) so v terminološki bazi Evroterm že objavljene. Zato bi lahko namesto Zakona o integriteti v javnem sektorju brez težav dobili Zakon o neoporečnosti v javnem sektorju, ki bi »določal ukrepe in metode za krepitev neoporečnosti in preglednosti ter za preprečevanje korupcije …« (1. člen); ki bi »visoko stopnjo zavesti in odgovornosti posameznikov in institucij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj za to, da bi bila javna oblast, javna funkcija, javno pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje v javnih zadevah uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in moralno-etičnimi standardi« (5. člen) brez težav opredelil kot neoporečnost; in po katerem bi sedanjo Komisijo za preprečevanje korupcije brez zadrege in dvoumnosti nasledila Komisija za neoporečnost in preprečevanje korupcije (6. člen).

In se vprašam: v čem pa potlej je težava? Menda ne v tem, da je med besedama neoporečnost in integriteta, kakor funkcionirata v našem jeziku, vendarle globoka razlika: neoporečen si (ali nisi), integriteto pa imaš (ali je nimaš). In če nekaj nisi, pač nisi in ti ni pomoči. Če pa nečesa nimaš, to še zmeraj lahko dobiš; no, za primerno ceno, kot pravijo.

Zatorej prav lahko, le s kančkom zlobe, v duhu vidim Funkcionarjeva nova oblačila: sliko funkcionarja, odetega v integriteto, ki pomirja druge funkcionarje, navadnim ljudem pa vliva upanje, da je vse prav, ko jim zakriva, kaj so upravičeni pričakovati. Le nedolžnemu otroškemu očesu ne uide, da je gola resnica pač nekje drugje …

četrtek, 19. marec 2009

V znamenju zmajev


Pravkar smo dobili ljubek naraščajček.
Imenuje se Zaspani zmajček;
izpod čopiča je Jelke Godec-Schmidt.
Na prvi je pogled očitno:
nikdar ne bo kot Mr. Schmidt.
Če ne bi že imel imena, bi me imelo,
da bi ga imenoval Jean-Jacques.
Kaj vem, zakaj.
Morda zaradi J.-J. Rousseauja …
Nazaj k naravi zmaja
(to me čaka, ko se vrnem v Zemljemorje).
Dve imeni mu vsekakor pristojita
lepše kakor eno,
že zaradi Therru-Tehanu
in Zverce-Irian
velike mojstrice v zadevah zmajev
Ursule K. Le Guin.
Sem nemara zaradi nje
pomislil na ime francoskega porekla?

P.s.
Sicer pa se mi (in ne le meni),
zdaj zdaj obeta prava invazija zmajev!

sreda, 18. marec 2009

Gospe in gospodične

Zmeraj prijetni in zabavni Andrej Karoli je danes v »jutranji domislici« ob 8.15 lansiral temo o domnevnem dokumentu evropskega parlamenta na temo enakih možnosti za oba spola in z njo povezane nesprejemljivosti seksističnega govora – domnevne prepovedi naslavljanja članic evropskega parlamenta z gospo ali gospodično, če bi to lahko bilo zanje žaljivo.

Žal sem (med vožnjo) slišal le dovtipni zaključek uvoda (ali poznejši vložek) A. K. in tirado nekega gospoda Dušana, ki se je nekoliko oddaljil od teme in se »omejil« na (milo rečeno) izpoved vsesplošne in fundamentalistične evro-skepse. Nadaljnje klice v eter Vala 202 na to temo je preprečila intervencija gospe, ki se je predstavila kot (če me spomin ne vara) vodja slovenske pisarne evropskega parlamenta. To je dosegla s preprostim demantijem obstoja dokumenta, o katerem se je razpisal (ali bolje, katerega obstoj si je izmislil) britanski evro-skeptični Daily Telegraph – in sprožil ne le debate na forumih doma, temveč odmeve vse od Armenije do Tajske, kajpak tudi pri nas.

Po svoje škoda, saj bi se drugače, na sicer majhnem vzorcu, morda pokazala slika ozaveščenosti (predvsem moške) slovenske populacije o tej temi. Ne bi me začudilo, če bi bila to slika zagovarjanja tradicije (seveda patriarhalne, torej – v kontekstu jutranje teme A. K. – seksistične tradicije) … Na to temo me danes preganja samo dvoje:

Prvič: gospa ali gospodična. Ali ni že čas, da tudi jezik prestopi iz patriarhalne v postmoderno dobo? V govoru patriarhalne družbe je ženska iz gospodične postala gospa takrat, ko se je z možitvijo osamosvojila od rodne družine (pardon: družine svojega očeta) in svojo neobstoječo samostojnost izročila svojemu možu, glavi na novo nastajajoče družine. Ženska, ki se ni poročila, je (lahko vse do smrti), ostala gospodična (na splošno s slabšalnim prizvokom). V moderni družbi, ki zdaj menda živi že v postmoderni dobi, se ženska osamosvoji – enako kot moški – takrat ko začne sama skrbeti zase, če ji je sreča mila »služiti svoj kruh«. Zato je predvsem vsako z delom osamosvojeno žensko, ne glede na njeno starost in »zakonski stan« edino prav nagovoriti z gospo. Enako mora veljati tudi za žensko, ki je s končanim šolanjem pridobila poklic, čeprav ne tudi zaposlitve. (Disclaimer: Pa ne da bi to zraslo na mojem zeljniku in ne da bi mi odgovorilo na vse dileme, v čisto vseh družabnih položajih. Tako so mi povedali … seveda ne strici, pač pa za te reči občutljivi in dobro poučeni, tudi v mednarodnem prostoru razgledani ljudje, s katerimi sem imel poslovne stike. Tega je že dobrih deset let, a to v razvoju jezika seveda ni veliko. Dileme glede vprašanja, ki ne sodi le v bonton, ampak je zame zanimivo zlasti kot vprašanje jezikovne rabe, seveda so in se debata o njih občasno razvije tudi na kakšnem našem forumu.)

Drugič: moška spolna slovnična oblika. Prav zdaj se odločam za majhen eksperiment. V osnutku nekega precej formalnega in uradnega besedila bom poskusil uveljaviti na glavo postavljeno običajno dikcijo, da »moška spolna slovnična oblika velja za oba spola« – nekako takole: »… v tem dokumentu uporabljena ženska spolna slovnična oblika se nanaša na osebe obeh spolov«. Ne pričakujem, da bo šlo brez ugovorov (če nič drugega, s sklicevanjem na uradno prakso zakonodajalca), čeprav dokument govori o funkcijah, ki jih že dolgo zasedajo predvsem ženske oziroma gospe, le redkokdaj kak moški oziroma gospod.

sobota, 14. februar 2009

Né un 14 février

Za valentinovo si zapičim v glavo, da me zanima, v zavetju katerih dreves po keltskem drevesnem koledarju in horoskopu živi, kdor je rojen 14. februarja. Seveda to nima nobene zveze z valentinovim, še manj s filmom Né un 14 février (2004), belgijskega režiserja Michaëla Biera. Brez težav ugotovim, da je ta dan po keltskem drevesnem koledarju v mesecu jerebike (rowan tree), o kateri sem nekaj zapisal že 13. decembra. Nepričakovano pa naletim na kup težav v druidskem drevesnem horoskopu. V angleščini (in irščini) je sicer vse preprosto: drevo je cedar tree, irsko ceadras.

Toda ali je to cedra – libanonska cedra, tisto lepo drevo z libanonske zastave, ki ga zagledam, če rečem "cedra"? Vsi slovarji in drugi viri mi povedo, da ni nujno tako. Angleško govoreči imenujejo cedar tree tako vse cedre (rod Cedrus) kot več vrst dreves in grmov iz družine cipresovk, tako razne brine (rod Juniperus) in kleke (rod Thuya); prav je dodati, da jim ni mogoče očitati pretirane ohlapnosti v poimenovanju. Angleška cedar in naša cedra prideta od grške besede kédros, ki pomeni brin. Glede na to, da grški besedi kédros ni mogoče izslediti korena v kakšnem izmed bližnjevzhodnih jezikov, torej jezikov domovine cedre, se ponuja razlaga, da se je beseda za neko grško vrsto brina prijela kot ime za rastline, danes uvrščene v rod Cedrus, zaradi podobnih aromatičnih lastnosti lesa … Vsekakor je bilo treba iskati naprej.

Cedre sicer danes rastejo tudi v domovini Keltov; na Irskem so med najmogočnejšimi drevesi tudi libanonske cedre. Vendar niso samorodne; med samorodnimi iglavci na Irskem ustrezajo možni izbiri samo brini. V slovenskih različicah drevesnega horoskopa se mi za 14. februar ponuja smreka. Posumim na prevod iz hrvaščine in res odkrijem lažnega prijatelja: hrvaški keltski drevesni horoskop ima tu res smreko, toda v hrvaščini je smreka (po mojem angl.-hrv.-angl. naravoslovnem slovarju) šele na drugem mestu smreka, predvsem je to brin …

Tu odneham. Rečem si: naj bo cedra ali brin ali pač klek drevo, ki bedi nad 14. februarja rojenimi, zanima me, kaj to pomeni. In tu ni težav, ker mi vsi viri govore skoraj dobesedno enako.

Za tega dne, točneje za vse med 9. in 18. februarjem rojene, zavetno drevo simbolizira (samo)zaupanje (po enem viru predanost in plemenitost). V znamenju tega drevesa rojene odlikuje redko videna moč, sposobnost prilagajanja, trdno zdravje; radi imajo nenadejana darila, niso niti najmanj sramežljivi, nagnjeni so k vzvišenosti do drugih, samozavestni; so odlični govorci, odločni, pogosto nepotrpežljivi, radi naredijo vtis na druge; so mnogostransko nadarjeni, delavni, polni zdravega optimizma, sposobni hitrih odločitev; dolgo čakajo na tisto pravo, edino ljubezen.

Ne smem pozabiti, da so v znamenju istega drevesa po druidskem drevesnem horoskopu rojeni tudi vsi, ki so luč sveta ugledali med 14. in 23. avgustom. In naj – v slogu valentinovanja – končam z željo, da bi bila sreča, namenjena jim z rojstvom, tako enim kakor drugim tudi zares dana …

sreda, 04. februar 2009

Baobab

foto © Ferdinand Reus

Trije razlogi so, da se te dni ne morem znebiti misli na baobab.

Prvi je naša Magda, ki te dni pohaja po njihovi deželi: prav zdaj se vzpenja na vrh Afrike, na Kilimandžaro.

Drugi je Mali princ, o katerem sem se v teh dneh pred pol stoletja pogovarjal s plavolaso znanko s sankanja: pred tistimi zimskimi počitnicami je bilo (v Pionirju?) objavljeno poglavje iz Malega princa; na knjigo smo počakali do leta 1964.

Tretji razlog so vse tiste (politične in druge) hijene, ki zdaj z enim zdaj z drugim povodom lajajo, bodisi druga na drugo bodisi na vse nas – in me tudi te dni vedno znova spomnijo na tisto afriško pripovedko o baobabih, ki naj bi bila eden izmed navdihov Antoinu de Saint-Exupéryju za njegovega nesmrtnega Malega princa. Takole si jo – po zapisu Giselle de Goustine (Contes sous la croix du Sud, Pariz, 1967) in v mojem prevodu – pripovedujejo Mosiji in druga ljudstva v Burkini Fasso in Maliju:

Zajec je legel v senco baobaba in zaspal. Ko se je prebudil, je bil nagajive volje, zato je začel sam s sabo takole govoriti: »Senca tega baobaba je resnično dobra, njegov sadež pa gotovo ni tako izvrsten.« In je poškilil proti listom baobaba; ti so, vsi veseli hvale, začeli šelesteti fifáfifá fifáfifá.

Tudi baobab je slišal, kaj se govori pod njim. Jezen na zajca zaradi dvomov, ki jih razglaša, je dovolil enemu svojih sadežev, da je padel zajcu pred noge. Zajec ga je pojedel, se obliznil in, videč, da je njegovo nagajivo draženje rodilo sad, nadaljeval: »Sadež je že dober, ampak srce drevesa ne more biti dobro.«

Baobab je tudi to slišal, zajčevi novi dvomi so ga pretresli in razžalostili. Počasi, s tesnobo, a tudi z določeno radostjo v srcu, je odprl svoje lubje …

Tedaj je zajec zagledal čudesa, ki jih je baobab skrival v sebi: biserne ogrlice, izvezena krilca, okrašene sandale iz finega usnja, zlat nakit, srebrn nakit! Nagajivi zajec ni mogel verjeti svojim očem in se je prenehal nagajivo smehljati ter prisluhnil pesmi baobaba, ki mu je odprl svoje srce. In listje baobaba se je v lahnem vetrcu še naprej oglašalo s svojim fifáfifá fifáfifá, iz daljave pa je na zajčeva ušesa prihajalo otožno bobnanje človeških tamtamov.

»Hvala,« je nazadnje rekel zajec, brž nato pa nanagloma pograbil vse dragocenosti in jo pobrisal, hitreje kakor veter, ki piha skoz savano.

Zajčevi ženi so bili darovi baobaba silno všeč, zato si je nadela nakit in si oblekla izvezeno krilce in si obula fine sandale. Vse to je pri njenih prijateljicah vzbudilo radovednost in ljubosumnost.

Hijena je poiskala zajca in ga vprašala: »Kje si pa dobil vse to lepotičje, s katerim kitiš svojo ženo?« Nagajivi zajec ji je povedal svojo dogodivščino.

Lakomna hijena je stekla na rob gozda in zaigrala vlogo zajca. Baobab, ki je bil zadovoljen, da je tako razveselil zajca, je tudi njej dal vse po vrsti: svojo senco, svoj hlad, svojo glasbo in svoje srce!

Lakomna hijena se je vrgla na dragocenosti v srcu drevesa, tako kot se vrže na svoj plen. Vsi darovi baobaba ji niso bili zadosti, nezadovoljna je hotela požreti njegovo srce in je v svoji ihtavi pogoltnosti dejala: »Še se bom vrnila k temu baobabu in mu vse odnesla, požrla ga bom, z drobovjem vred!«

Baobab se je, užaljen in prestrašen, tedaj v trenutku spet zaprl in tako je lakomna in hudobna žival, ujeta v njem, umrla.


Hijena še dandanes vsepovsod išče, kje je kaj mrtvega, in ko se z mrhovino hrani, ji vetrič ne prinaša na ušesa od drugod radostne pesmi fifáfifá fifáfifá, kajti v svoji nenasitni požrešnosti bi se spravila še na veter …

Baobabi so zaprli svoja srca in ne živali ne ljudje ne vedo več, kaj se skriva v njih.

foto © Moacir de Sa Pereira

Nekoč je bilo človekovo srce tako, kot je srce baobabov: polno dragocenosti, bogastva; in odprlo se je vsakomur, ki je nanj potrkal … Le katera hijena ga je hotela požreti?

Človekovo srce je veliko, tako veliko, kot največji vseh baobabov, polno je bogastev, ki v njem udarjajo in udarjajo in udarjajo, vse do smrti udarjajo na skriven, skrivnosten tamtam.

nedelja, 25. januar 2009

Mojih deset besed

Na nekaj blogih izmed tistih, katere spremljam, teče abecedna igra, h kateri se izzivajo in vabijo v neki spletni mreži: napiši deset besed, ki nekaj povedo o tebi in se začenjajo na … npr. na t … Spomnila me je nekega poletja, ko sem si zapisal deset "svojih besed", izzvan z živim, ne elektronskim, vabilom kolegice – češ zamisli se in mi napiši svojih deset naj-besed (brez utesnitve v to ali ono začetnico). Pomislil sem, jih zapisal in za povrh še utemeljil. Danes pobrskam po spominu računalnika in jih izbrskam. Ponovno se zamislim in pomislim, da mi te besede še danes pomenijo vse tisto, kar so mi takrat, čeprav je od tedaj minilo že pet let in mesecev pet. V mislih jih razporedim in ugotovim, da je prvih pet besed iz materialnega sveta, drugih pet iz nematerialne sfere; no, zadnjo se pač da razvrstiti v enega in drugega (tako kot mene, vsaj za bralca tega bloga). Pa zato zapišem znova teh mojih deset besed:

**** gora **** slap **** jabolko **** taščica **** otrok **** beseda **** ljubezen **** samospev **** spokojnost **** nebo

gora
ker je
ker je najbliže nebu
ker je poosebljenje božanske Narave
ker je vsaka osebnost zase
ker sem se rodil pod njo
ker jo ljubi moja žena
ker z njo premagam sebe
ker je ne morem premagati
ker iz nje vre voda
ker je najbližja večnosti

slap
ker je voda
ker je voda, ki nikoli ne mine
ker je voda, ki se sproti razblinja
ker je najbolj erotična voda
ker pod slapovi živijo vile

jabolko
ker je simbol rodovitne Narave
ker ga najdem v travi ob poti
ker je bil moj ded – tači sadjar
ker je imel tači imeniten ‘jakob lebel’
ker so iz njega krhlji
ker se spominjam mrtvih ob pečenem kostanju in jabolčni čežani

taščica
ker je ptica
ker so ptice moje najljubše živali
ker je preprosta in vendar vzvišeno sama
ker tako nežno poje
ker sva jo z očetom vsako zimo ujela, da je preživela
ker sva jo spomladi izpustila, da je živela

otrok
ker me določa jaz-otrok
ker me določa moj otrok
ker je moja pot v nesmrtnost
ker je pot človeškega rodu v nesmrtnost

beseda
ker brez nje ni mene
ker brez nje ni tebe
ker brez nje ni nas
ker je iz nje poezija
ker imenuje lepoto in smisel vsega
ker mi razkrije skrivnost mene samega
ker mi odkrije bistvo sveta
ker z njo dam ljubezen
ker z njo prejmem ljubezen

ljubezen
ker je smisel življenja
ker jo imam, ko jo dam
ker je ogenj telesa
ker je žar duha
ker me določa
ker je to moja družica
ker je to moja družina
ker v njej najdem pot iz preteklosti
ker v njej najdem pot v prihodnost

samospev
ker je glasba
ker je zlitje naravnega (glasu) in človeškega (glasbila)
ker je Schubertova ‘Marjetica pri kolovratu’
ker je glasba pot do spoznanja večnosti
ker je glasba Verdijev ‘Requiem’ in ‘Seviljski brivec’ moje mladosti
ker je glasba moja pot v spokojnost

spokojnost
ker je najlepše ime za mir
ker je najdragocenejši notranji mir
ker me na koncu čaka pokoj
ker me čisto na koncu čaka večni pokoj
ker je spokojna gora
ker je spokojna taščica na veji pod nebom
ker je spokojno nebo

nebo
ker je
ker je nič
ker je v njem vse
ker je na njem jutranji svit
ker je na njem večerna zarja
ker je najbliže gori

sreda, 21. januar 2009

Domotožno potovanje

Sinoči v Hotel Mons, Brdo, v zimskem dežju: na domotožno potovanje v preteklost z Neco Falk. Dvaindvajset izvrstnih, subtilnih črno belih portretov Mie Žnidarič (zdaj Žnidarič Klink) na dolgi steni, malce vstran, ne drugi strani prehoda trije barvni. Vsi postavljeni na ogled vzdolž poti proti dvorani, v kateri bo imela Mia koncert na predvečer kulturnega praznika. Neca in Mia, obe barviti, vendar po nastopu, po razpoloženju, dokaj različni.

Mia radostna, zgovorna, kar prekipevajoča, kot da bi stopila naravnost iz velikega barvnega portreta, s katerega se izliva v brezosebni hodnik njen razorožujoči nasmeh. Najprej polna nostalgičnega spomina, razčustvovana ob Rilkejevih besedah, katere nam prebere. Takoj nato razigrano pripravljena, da nam podari Pesem namesto zlatnika (Nevidni orkester), še več, se nam ob klavirski spremljavi svojega Steva Klinka razda s petimi biseri iz svojega repertoarja. Najprej nas seveda povabi na Domotožno potovanje/ Sentimental Journey, nas na sredi vpraša A si ti al' nisi ti moj ljubi? in nam na koncu ponudi, da se z njo povzpnemo Over the Rainbow.

Neca bolj zadržana, na drug način, tako se zdi, v svoji notranjosti domotožno potujoča v preteklost; občutljiva, na trenutke kritična udeleženka dogajanja. Kdaj pa kdaj odmaknjena opazovalka, tokrat brez fotoaparata. Vendar presenetljivo potrpežljiva z vsemi kamerami – televizijskimi in drugimi, s katerimi tudi njo skorajda nenasitno oblegajo predstavniki medijev.

Mediji navzoči v takem številu, da bi pri običajnem razmerju med navadnimi in medijskimi udeleženci takih kulturnih dogodkov, moral biti poln ne samo ta hotelski hodnik ampak še vse veliko hotelsko preddverje. A tistih, ki so kljub dobri obveščenosti zamudili dogodek, je bilo preveč: kot da Brdo ne bi bilo na pragu Ljubljane, ampak dlje kot Portorož ali Bled, kamor Ljubljančanom ni predaleč za kratek skok na lepše …



Tistim, ki smo prišli, bo večer ostal v prijetnem spominu. In čeprav se je sem in tja zazdelo, kakor da je to Miin večer in ne Necin, so se stvari, potem ko smo se razšli, postavile na pravo mesto: ko se spomnim Mie, kakršna je bila sinoči, mi stopi pred oči taka, kakršna je na katerem izmed razstavljenih Necinih portretov. Hvala, in bravo, Neca!

petek, 16. januar 2009

Petek je tu …

The Road to Trieste by Geoffrey Cox
William Heinemann Ltd., London, Toronto, 1947
(del zemljevida na predpapirju zadnje platnice)

The only man who had his work done by Friday, was Robinson Crusoe. (anon.)

Samo en človek je lahko rekel: »Petek je tu in vse delo je opravljeno!« Robinson Crusoe. (prev. Zardéas)

***

Petek je tu. In vse delo ni opravljeno; kakor ponavadi, iz tedna v teden tako. In še dobro, da je tako. Z zadnjim dnem delovnega tedna čas ne preneha teči. In delo v »dela prostih dneh« je lahko še večji užitek kot ob delavnikih. Vsebina življenja ne zastane po zapovedi koledarja, se zaradi umetnih časovnih zarez ne preneha pretakati, se spreminjati. V tem je čar časa in življenja. Čeprav …

Čeprav bi za nekatere stvari mislil, da se ne bodo pretakale skozi čas od petka do petka do petka, neprenehoma, le z manjšimi variacijami, zastoji, zastranitvami. Kot na primer tiste, katerih smo se naposlušali minuli teden, ker jih je znova priklical v zavest množic ekspert za (slikovito) gnetenje dejstev izpred dobrega pol stoletja, točneje 5¼ ducatov let, katerih vsako je imelo najmanj 53 petkov. Če točno preštejem, je po tistem torku 1. maja 1945 minilo najprej 243 preostalih dni leta 1945, nato naslednjih 63 let (od tega 16 prestopnih) in še 15 letošnjih dni – to je natančno 23.268 dni, kar pomeni, da je današnji petek 3324. petek po padcu nemške okupacije Trsta oziroma po njegovi osvoboditvi. In teden pred tem petkom je bilo še vedno živo vprašanje, kdo so bili tisti, ki so ga (naj)bolj osvobodili, kdo izmed njih je prvi stal na Via Rosseti, kdo je komu pred sobo z razgledom na morje razgrnil teraso z dostopom na plažo. Čeprav …

Čeprav je bila prepletenost dogajanja očitna že pred 23.268 dnevi in jasna vseh teh 3.324 tednov. O njej je, morda prvi v knjižni obliki, pisal Novozelandec Geoffrey Cox, namreč v The Road to Trieste iz leta 1947, ki mi jo je v okviru najine knjižne izmenjave pred četrt stoletja poslal iz Avstralije pesnik Bert Pribac. (Leta 1977 je izšla še Coxova The Race to Trieste). Cox je bil obveščevalec (senior Intelligence Officer) 2. novozelandske divizije, ki se je v sestavi 8. britanske armade pod poveljstvom generala sira Bernarda Freyberga tistega prvega maja pred Tržičem-Monfalconejem srečala z odposlanci Titove armade. Naslednjega dne, 2. maja 1945 je tudi sam vkorakal v Trst in je imel glede na svoj položaj dober vpogled v dogajanje. Popisal je (op. cit., Chapter 25, p. 193-199), kako je jugoslovanska 4. armada prodirala proti Trstu mimo Reke skozi Istro, medtem ko je jugoslovanski IX. korpus prodrl do Trsta iz smeri Soče; kako so jugoslovanske sile, po pohodu čez Snežnik (M. Nevoso) in pomembnih bitkah pri Šempetru na Krasu in (Ilirski) Bistrici v noči z 29. na 30. april spustile s hribov in dosegle predmestja Trsta; kako so bili medtem v Trstu aktivni pripadniki dveh odporniških gibanj – slovenskega in italijanskega. Priznava odločilne vojaške zasluge za padec Trsta jugoslovanski vojski in nato dodaja (op. cit., str. 198):

»Četudi ne bi prišli mi v Trst z zahoda, bi zanesljivo zlomili odpor preostalih nemških postojank v mestu, enako, kot so pozneje zlomili tiste na Reki (Fiume). Sicer bi, seveda, lahko trdili, da bi tudi mi lahko zavzeli mesto, če ga ne bi pred nami že Jugoslovani, kakor tudi, da bi Nemci v mestu zanesljivo kapitulirali, takrat ko so Nemci v Italiji prenehali nuditi odpor. Po mojem mnenju je vsako prerekanje o tem jalovo. V tesno prepletenih vojnih operacijah vzrok za padec Trsta ni bil niti samo v jugoslovanskih bojnih operacijah niti samo v naših bojnih operacijah v Italiji, ampak je bil v tem, da so nemške sile doživljale poraze na vseh frontah in niso imele na nobeni od njih možnosti za ojačanja.«

Seveda je vse doslej povzeto znano. Gotovo pa ni splošno znana tale podrobnost: v sestavi 2. novozelandske divizije, ki je 2. maja 1945 vkorakala v Trst, je bil tudi 28. bataljon, poznan kot Maorski bataljon. Poveljeval mu je polkovnik Arapeta (Peter) Awatere, kateremu je Geoffrey Cox pravilno prerokoval ugleden položaj tudi v civilni službi po končani vojni (čeprav seveda ni mogel slutiti tudi njegovega žalostnega konca). Ko piše o dogajanjih po zavzetju Trsta, piše tudi o jezikovnih pregradah, na katere je sam naletel (med drugim v neimenovani slovenski hribovski vasi), enako seveda njegovi soborci, pri tem pa, zanimivo, navaja (op. cit., str. 234):

»Presenetljivo pa se je za eno izmed naših enot izkazalo, da nima težav z jezikovno pregrado. To so bili Maori. Po žilah nekaterih izmed njih je tekla dalmatinska kri, namreč kri naseljencev, ki so emigrirali iz Dalmacije na Novo Zelandijo, kjer je prišlo do mešanih zakonov z maorskimi domačini. Ti Maori so za silo govorili po dalmatinsko. Kmetje in partizani z območja Iamiana /Jamelj/, kjer je bil nameščen maorski bataljon, so bili navdušeni, da ti tujci govorijo jezik, ki je vsaj malo podoben njihovemu. Poleg tega so Maori sijajni pevci, enako kot slovenski kmetje, pa se je tako spletla še ena nenavadna vez med tema, med seboj tako tujima skupinama ljudi.«

Če so tistega davnega maja Slovenci našli skupni jezik z Maori, se nam pač lahko zazdi še toliko bolj nenavadno gnetenje zgodovinskih faktov, katerega smo se lahko dosita naposlušali od tega ponedeljka do tega petka …

A propos ponedeljka in petka: kakšna škoda, da že tako dolgo mirujejo odlična pondeljkovanja in petkovanja!

ponedeljek, 05. januar 2009

Peti otrok – za koga in od kod?

Na sam dan objave, da Nobelovo nagrado za književnost za leto 2007 prejme Doris Lessing, 11. oktobra 2007, je Adam Smith v kratkem telefonskem intervjuju vprašal nagrajenko tudi tole: »Po dosedanjih izkušnjah bo Nobelova nagrada vzpodbudila milijone bralcev, da prvič vzamejo v roke kakšno vaše delo. Kaj bi priporočili tistim, ki se še niso srečali z vami, s čim naj začnejo?«

Doris Lessing mu je odgovorila: »Predlagala bom nekaj, kar vas bo morda presenetilo, to pa preprosto zato, ker vem, da je všeč mladim. To je Peti otrok. Bila sem dokaj presenečena, ko sem odkrila, da ga imajo mladostniki zelo radi. Torej bi moji novi bralci lahko začeli s tem in ugotovili, kako sem jim všeč … Potem je tu moj prvi roman Trava poje, ki je še vedno zelo živ. Morda bi jim ustrezalo, da začno z njim.«

Pisateljica je 20. januarja 1999 v spletni klepetalnici založbe Barnes and Noble o tem – namreč o romanu Peti otrok in o odnosu mladostnikov do njega – povedala več:

»Pri Petem otroku je nekaj zanimivo. Ko sem ga pisala, nisem nikoli pomislila, da bo všeč mladini. V Italiji, kjer imajo literarno nagrado, za katero izbirajo kandidate med romani z vsega sveta, pa se je z njim zgodilo tole. Žirija je izbrala 20 finalistov in povabila šolarje, naj predlagajo, kateri izmed teh romanov naj po njihovem mnenju dobi to nagrado. Izbrali so Petega otroka. Vse odtlej se mi dogaja, da po svojih predavanjih, na srečanjih z učitelji in knjižničarji poslušam, kako imajo otroci to knjigo radi. Ne sprašujte me, zakaj. Prav zdaj pišem njeno nadaljevanje. Zanj sem se odločila na predlog mojega nemškega založnika, ker je roman v Nemčiji doživel velik uspeh.«

Italijanska literarna nagrada, ki jo je Doris Lessing tu omenila, je Premio Grinzane Cavour, konkretno je leta 1989 prejela za Petega otroka Superpremio Grinzane Narrativa Straniera. Roman Ben in the World ("Ben, sam v svetu"), nadaljevanje Petega otroka, je izšel leta 2000.

O Petem otroku se je Doris Lessing pogovarjala tudi z uglednim ameriškim novinarjem in komentatorjem Billom Moyersom – v intervjuju 24. januarja 2003:

Bill Moyers: … ko vas tako poslušam /govoriti o psihično ranjenih žrtvah vojn/, mi pride na misel tisto izmed vaših del, ki je zame najbolj presunljivo in pomenljivo izmed vseh. To je Peti otrok. Hočem reči, to nerojeno dete, ki ga Harriet nosi. To bitje, ki se izkaže za nekaj divjega. Za pošast. Ne morem brati o njem, ne da bi pomislil na to, o čemer zdaj govorite. Na krhkost sreče. Ustvarite to privlačno družino. In nato jo uničite.

Doris Lessing: Napisati sem hotela inačico neke zelo stare pravljice. Saj jo poznate – tisto o vilah, ki v človeško zibel položijo – tuje bitje. To je bilo – s tem, da ni vilinsko dete ampak atavistični primerek neke davne človeške rase. In da je to nekdo, ki bi bil povsem sprejemljiv v kakšnih hribih, v kakšni votlini tam nekje. Pa ga postavite v – v civilizirano okolje. In ne more biti drugače, kot da ga uniči. Tako sem torej ustvarila Bena. In knjiga – no, priznajte, da je dokaj grozljiva.

B.M.: Knjiga je res grozljiva. On – on je pošast. On – on je nakaza. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Mary Shelley, saj razumete, na Frankensteina. Na Adolfa Hitlerja in na njegovo mater. Hočem reči, pred seboj imamo zgodbo iz meščanske družine, katere blagohotne predstave o svetu se razblinijo v nič z rojstvom tega otroka, ki je pošastnega videza, nenasiten, nenormalno močen, zahteven in nasilen. In zaradi tega se vse postavi na glavo.

D.L.: No, gotovo ste poznali kakšno družino, v katero se je rodil otrok, ki – nekako ni sodil vanjo. In potem se je vse v družini podredilo njemu, njej. Saj ne, da bi imela to v mislih, ko sem pisala ta roman. Vendar je res tako.

B.M.: Spraševal sem se: Je Doris Lessing to napisala iz čistega domišljijskega navdiha? Je šlo za goli domislek, za užitek, ko si nekaj v celoti izmisliš? Ali pa na tak način vidi naš svet? Ideal, ki si ga obetamo, se sprevrže v nekaj divjega, kar nas uniči?

D.L.: Nikakor; glejte, ljudje kar naprej najdejo neka sporočila in zadeve, ki jih nisem hotela. Ko sem napisala to knjigo, so novinarji hodili k meni in mi govorili. »Ah, no, tu gre pač za palestinsko situacijo.« »Ah, seveda, za genetske raziskave gre.« Jaz pa sem jim odgovarjala: »Ne, ne. To je pač zgodba. Jaz pripovedujem zgodbe.«
Ena izmed stvari, ki so me spodbudile k pisanju, se je zgodila v čakalnici pri zobozdravniku. Sedela sem tam in brala to in ono – saj veste, kako to počnemo. In sem naletela na pismo neke bralke eni tistih boter za vse težave. In pisala je nekako takole:

»Vem, da mi ne morete z ničimer pomagati, vendar moram nekomu povedati, ker bom drugače znorela. Imava tri otroke, zdaj pa se nama je rodil četrti, najina mala deklica. Ne, mali Satan v človeški podobi. Vsem nam je popolnoma uničila življenje. Pravi hudiček je. In vendar grem včasih ponoči v njeno sobo in se zagledam v njen lepi obrazek na blazini in zahrepenim, da bi jo pestovala in ljubkovala. A si tega ne upam storiti, ker vem, da bi se v mojem naročju znašel sikajoč, puhajoč majhen hudič.« No, moja mera je bila polna. Ne prezrite verskega besednjaka v njenem pismu, katerega se najbrž niti ni zavedala. Tako sem – sem – sem preprosto morala začeti pisati.

Pisanje zgodbe, veste, je zelo prijetna stvar. Dobite neko zamisel. Ta se vas polasti. In potem dan in noč razmišljate, kako bi jo razvili. In potem to storite. In šele veliko pozneje pomislite: »Saj res, to vprašanje je pa zanimivo.«

B.M.: Glejte, mislim, da kljub vsemu nisem tako zelo zgrešil, če rečem, da je v tem neki globlji pomen. Ne samo zame kot bralca, tudi za vas kot avtorico. Hočem reči, to, kar ste storili vi z Benom, mi vsi pogosto storimo z vsemi svojimi sanjami in svojimi upi. Bog, pa naj si pod tem predstavljate kar koli že, to počenja. To sem imel kot prispodobo boga.

D.L.: Verjemite, o kakšnih metaforah nisem niti najmanj razmišljala. Veste, če začnete tako razmišljati, nikoli ne boste napisali niti besede.

B.M.: Zakaj?

D.L.: Zato, ker – ker pisanje prihaja iz nekega čisti drugega dela možganov. Mislim, da pravzaprav izvira od nekod tule doli. Iz solarnega pleteža. Če se boste lotili razčlenjevanja vsega, kar napišete – hočem reči, v smislu »Moj bog, to je moje sporočilo, in tole« – potem ne boste sposobni kar koli napisati.