Funkcionarjeva nova oblačila

© W. H. Robinson, neponovljivi ilustrator

Neverjetnih prigod profesorja Modrinjaka Normana Hunterja

v nepozabnem prevodu Janeza Gradišnika, Mladinska knjiga, 1954

Odkar smo v evropskih integracijah, v katerih je angleščina lingua franca, se v pravnih predpisih večkrat najde kaj zanimivega za prevajalca. Ljubek primer je Zakon o integriteti v javnem sektorju, ki je od 17. marca v javni razpravi. O njem se vse več javno govori in vedno znova me zbode izraz integriteta javnih funkcionarjev. Kaj za vraga to v resnici, po naše, je?

Odprem predlog in brez težav ugotovim, da naj bi bili javni funkcionarji men of integrity, torej neoporečni ljudje. Take prevodne rešitve (integrity – neoporečnost) so v terminološki bazi Evroterm že objavljene. Zato bi lahko namesto Zakona o integriteti v javnem sektorju brez težav dobili Zakon o neoporečnosti v javnem sektorju, ki bi »določal ukrepe in metode za krepitev neoporečnosti in preglednosti ter za preprečevanje korupcije …« (1. člen); ki bi »visoko stopnjo zavesti in odgovornosti posameznikov in institucij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj za to, da bi bila javna oblast, javna funkcija, javno pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje v javnih zadevah uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in moralno-etičnimi standardi« (5. člen) brez težav opredelil kot neoporečnost; in po katerem bi sedanjo Komisijo za preprečevanje korupcije brez zadrege in dvoumnosti nasledila Komisija za neoporečnost in preprečevanje korupcije (6. člen).

In se vprašam: v čem pa potlej je težava? Menda ne v tem, da je med besedama neoporečnost in integriteta, kakor funkcionirata v našem jeziku, vendarle globoka razlika: neoporečen si (ali nisi), integriteto pa imaš (ali je nimaš). In če nekaj nisi, pač nisi in ti ni pomoči. Če pa nečesa nimaš, to še zmeraj lahko dobiš; no, za primerno ceno, kot pravijo.

Zatorej prav lahko, le s kančkom zlobe, v duhu vidim Funkcionarjeva nova oblačila: sliko funkcionarja, odetega v integriteto, ki pomirja druge funkcionarje, navadnim ljudem pa vliva upanje, da je vse prav, ko jim zakriva, kaj so upravičeni pričakovati. Le nedolžnemu otroškemu očesu ne uide, da je gola resnica pač nekje drugje …

V znamenju zmajev

Pravkar smo dobili ljubek naraščajček.

Imenuje se Zaspani zmajček;

izpod čopiča je Jelke Godec-Schmidt.

Na prvi je pogled očitno:

nikdar ne bo kot Mr. Schmidt.

Če ne bi že imel imena, bi me imelo,

da bi ga imenoval Jean-Jacques.

Kaj vem, zakaj.

Morda zaradi J.-J. Rousseauja …

Nazaj k naravi zmaja …

(to me čaka, ko se vrnem v Zemljemorje).

Dve imeni mu vsekakor pristojita

lepše kakor eno,

že zaradi Therru-Tehanu

in Zverce-Irian

velike mojstrice v zadevah zmajev

Ursule K. Le Guin.

Sem nemara zaradi nje

pomislil na ime francoskega porekla?

P.s.

Sicer pa se mi (in ne le meni),

zdaj zdaj obeta prava invazija zmajev!

Gospe in gospodične

Zmeraj prijetni in zabavni Andrej Karoli je danes v »jutranji domislici« ob 8.15 lansiral temo o domnevnem dokumentu evropskega parlamenta na temo enakih možnosti za oba spola in z njo povezane nesprejemljivosti seksističnega govora – domnevne prepovedi naslavljanja članic evropskega parlamenta z gospo ali gospodično, če bi to lahko bilo zanje žaljivo.

Žal sem (med vožnjo) slišal le dovtipni zaključek uvoda (ali poznejši vložek) A. K. in tirado nekega gospoda Dušana, ki se je nekoliko oddaljil od teme in se »omejil« na (milo rečeno) izpoved vsesplošne in fundamentalistične evro-skepse. Nadaljnje klice v eter Vala 202 na to temo je preprečila intervencija gospe, ki se je predstavila kot (če me spomin ne vara) vodja slovenske pisarne evropskega parlamenta. To je dosegla s preprostim demantijem obstoja dokumenta, o katerem se je razpisal (ali bolje, katerega obstoj si je izmislil) britanski evro-skeptični Daily Telegraph – in sprožil ne le debate na forumih doma, temveč odmeve vse od Armenije do Tajske, kajpak tudi pri nas.

Po svoje škoda, saj bi se drugače, na sicer majhnem vzorcu, morda pokazala slika ozaveščenosti (predvsem moške) slovenske populacije o tej temi. Ne bi me začudilo, če bi bila to slika zagovarjanja tradicije (seveda patriarhalne, torej – v kontekstu jutranje teme A. K. – seksistične tradicije) … Na to temo me danes preganja samo dvoje:

Prvič: gospa ali gospodična. Ali ni že čas, da tudi jezik prestopi iz patriarhalne v postmoderno dobo? V govoru patriarhalne družbe je ženska iz gospodične postala gospa takrat, ko se je z možitvijo osamosvojila od rodne družine (pardon: družine svojega očeta) in svojo neobstoječo samostojnost izročila svojemu možu, glavi na novo nastajajoče družine. Ženska, ki se ni poročila, je (lahko vse do smrti), ostala gospodična (na splošno s slabšalnim prizvokom). V moderni družbi, ki zdaj menda živi že v postmoderni dobi, se ženska osamosvoji – enako kot moški – takrat ko začne sama skrbeti zase, če ji je sreča mila »služiti svoj kruh«. Zato je predvsem vsako z delom osamosvojeno žensko, ne glede na njeno starost in »zakonski stan« edino prav nagovoriti z gospo. Enako mora veljati tudi za žensko, ki je s končanim šolanjem pridobila poklic, čeprav ne tudi zaposlitve. (Disclaimer: Pa ne da bi to zraslo na mojem zeljniku in ne da bi mi odgovorilo na vse dileme, v čisto vseh družabnih položajih. Tako so mi povedali … seveda ne strici, pač pa za te reči občutljivi in dobro poučeni, tudi v mednarodnem prostoru razgledani ljudje, s katerimi sem imel poslovne stike. Tega je že dobrih deset let, a to v razvoju jezika seveda ni veliko. Dileme glede vprašanja, ki ne sodi le v bonton, ampak je zame zanimivo zlasti kot vprašanje jezikovne rabe, seveda so in se debata o njih občasno razvije tudi na kakšnem našem forumu.)

Drugič: moška spolna slovnična oblika. Prav zdaj se odločam za majhen eksperiment. V osnutku nekega precej formalnega in uradnega besedila bom poskusil uveljaviti na glavo postavljeno običajno dikcijo, da »moška spolna slovnična oblika velja za oba spola« – nekako takole: »… v tem dokumentu uporabljena ženska spolna slovnična oblika se nanaša na osebe obeh spolov«. Ne pričakujem, da bo šlo brez ugovorov (če nič drugega, s sklicevanjem na uradno prakso zakonodajalca), čeprav dokument govori o funkcijah, ki jih že dolgo zasedajo predvsem ženske oziroma gospe, le redkokdaj kak moški oziroma gospod.