četrtek, 24. september 2009

Življenje ni igra

Čas: minuli ponedeljek, 13.41. Kraj: 2062 m nad morjem. Gora s tremi imeni na stičišču treh narodov: Kopa – Picco di mezzodí ("Poldanska ostrica") – Weissenfelser Mittagskogel ("Belopeški poldnik"). Vrh zdaj v megli, oblaku, zdaj v soncu. Mogočni sosed Mangart se razkriva in spet zakriva. Vpisna knjiga odkrije: en vpis prejšnji dan, prav tako eden v soboto, prej ves teden nič. Ni naključje, da med vzponom nisva srečala nikogar (in ga tudi med sestopom, vse do Mangartskih jezer, ne bova).

Čas: 13.55. Skozi meglo se, kakšnih 50 do 100 m proč, iz globin na strani proti Mangartu, vzpenja do višine vrha in spet ponika v meglo ptica. Postovka? Po silhueti skoraj gotovo. Po vedenju ne spominja na navadno postovko, ki polebdeva nad poljem. No, tu, nad prepadnimi stenami je najbrž drugače leteti. Se je prišla tako visoko igrat z vzgonskimi vetrovi? Digitalna temnica potrdi, da je bila najbrž res postovka. Obenem odkrije nekaj, kar je bilo mali sokolji lepotici skoraj gotovo plen!

Življenje ni igra, je boj za obstanek.

No, morda je igra za otroka, ki šteje šele 222 dni …