sobota, 14. avgust 2010

Izgubljena ovca



To sredo, med vzponom na Kalški greben, majhna čreda ovac. (Na zadnjem Ovčarskem balu se je izkazalo, da je celotno Jezersko letos premoglo enega samega ovčarja.) Skromne, pohlevne živali, že nekaj časa v Evropi v zatonu. A morda se njihov čas vrača. Ko bomo ljudje kmalu obsojeni na skromno življenje, na pohlevnost pred naravo, bo domača ovca spet postala dragocena.

"Sedem tisoč let že preskrbuje domača ovca človeka z runom, volno, mlekom in mesom, mastjo in kožo in je tako znatno pripomogla k njegovemu kulturnemu dvigu; sedaj pa se bliža čas, ko je človek ne bo več potreboval", piše Hans W. Smolik v Živalskem svetu, DZS, 1967. Morda je tako kazalo sredi dvajsetega stoletja, danes ne več …

Sredi 19. stoletja se je samo v vzhodni in srednji Nemčiji paslo okrog 30 milijonov ovac. Lani se jih je v celotni združeni Nemčiji paslo le še 2,58 milijona. Ovčereja se je preselila v Avstralijo, Argentino, Južno Afriko, na Novo Zelandijo. V Evropi se 85% vseh ovac pase v petih državah: Franciji, Grčiji, Italiji, Španiji in Združenem kraljestvu (Veliki Britaniji s Severno Irsko). Danes celotna svetovna populacija domače ovce (več kot 200 pasem) ni več primerljiva s tisto iz 19. stol. – po kriteriju število ovac : število ljudi. Leta 2008 je bilo (po podatkih FAO) na svetu 1 milijarda 78 milijonov ovac; od tega 136,4 mio na Kitajskem, 79 mio v Avstraliji, 65 mio v Indiji, 53,8 mio v Iranu, 51,1 mio v Sudanu, 34,1 mio na Novi Zelandiji, 33,9 mio v Nigeriji, 33,1 mio v Združenem kraljestvu. Pri tem seveda prebivalci revnejših med temi državami redijo ovce za svoje potrebe, bogate ovčerejske države pa so velike izvoznice ovčje volne in mesa; Nova Zelandija npr. pokriva polovico svetovnih potreb po ovčjem mesu (čeprav je tam od leta 1980 razmerje ovce : ljudje padlo z 20:1 na 9:1).

O nekdanji vrednosti in cenjenosti domače ovce pričajo mitologije, religije – od egipčanskega stvarnika, boga Amona, ki so ga upodabljali z ovnovo glavo, do krščanskega božjega jagnjeta in Jezusa kot dobrega ovčarja –, seveda tudi ljudske pravljice. Danes se do "mitičnih" višav povzpnejo predstavniki (!) domače ovce zaradi novodobnih razlogov. Eden takih je bil Shrek, novozelandski koštrun (skopljeni oven) pasme merino, ki se je šest let uspešno skrival pred strižci; ko jim je končno prišel pod škarje, pa so mu 28. aprila 2004 sneli 27 kg težko runo (povprečna teža je 4,5 kg) in to pred kamerami (honorar je šel v dobrodelni sklad CureKids), nato pa je bil celo predstavljen v NZ parlamentu in premierki Helen Clark. Drugi tak je Deveronvale Perfection, plemenski oven tekselske pasme, ki je svojemu škotskemu rejcu avgusta lani na dražbi prinesel 231.000 angleških funtov (danes 281,000 evrov) in s tem podrl 20 let star rekord avstralskega ovna pasme merino, ki je bil prodan za 205.000 funtov (danes 250.000 evrov).

Shreka bi težko imeli za izgubljeno ovco iz svetopisemske prilike o izgubljeni ovci (Matej 18:12-14), čeprav je bil njegov lastnik nedvomno vesel, ko ga je po toliko letih našel, in tudi ponosen nanj. Kar zadeva sporočilo prilike o izgubljeni ovci, pa kaže o njeni aktualni vrednosti več kot dvakrat razmisliti. Koliko je pošteno do vseh drugih ovac, če se ovčar ukvarja le z izgubljeno in če ga njena morebitna vrnitev v čredo osreči bolj kot ga osrečujejo vse druge skupaj?