petek, 10. junij 2011

Sence preteklosti? Sonca!



Sinoči, po dolgem času, srečanje s preteklostjo. Tisto izpred osmih let in štiridesetih let pred tem. Ob štiridesetletnici stanovskega društva. Prišel z mešanimi občutki, odšel pomirjen. Z živim šopkom zvezdic obdarjen. Nobenih senc preteklosti ni bilo.

Imel sem dobre kolege, tistih skoraj štirideset let. Še vedno imam dobre kolege med njimi, zlasti kolegice. Nobenih senc preteklosti ni bilo sinoči. Iz preteklosti so zasijala – ker sem lahko izbiral – sama sonca. Življenja, mladostne energije, optimizma polna sonca. In – zdelo se je, kot da tudi njim ni bilo odveč, da so posijala name …

Oddaljena sonca so zvezde, sončeca zvezdice. Še lep čas bodo sijale v spominu!

Pa še o nečem se je bilo lepo znova prepričati: Imamo sijajnega predsednika – države!

torek, 07. junij 2011

Zeleno, ki te ljubim zeleno



Modro in rumeno, ki se stika, preliva v zeleno.

Drugače:

Spokojna modrina neba,
rumena vedrina polja,
temno zelena pomiritev duha.

Še drugače:

V vodoravnih plasteh
visoko nad vsem večna modrina,
na dnu (medtem že minula) rumenina,
v človeški sredini trdo risana zelenina.
V navpični osi
snežno bela konica gora,
sončna belina hrama duha.
Nekje daleč in blizu