Na Sv. Jošt
foto A. O., pred cca. 70 leti
Haluga je tista leta včasih razmišljal o očetih in sinovih. S svojim očetom, coprnikom rudosledcem, se je sprl, ker si je izbral Ard za učiteljico. Oče je besnel, da Ardinega učenca nikakor ne prizna za svojega sina; svojega gneva ni nikoli požrl, umrl je, ne da bi mu odpustil.
Haluga je videl mlade moške jokati od veselja, ko se jim je rodil prvi sin. Videl je revnega moškega, ki je celoletni zaslužek plačal čarovnici za obljubo, da se mu bo rodil zdrav fant, in bogatega moškega, ki se je občudujoče dotaknil obrazka z zlatom ovešenega novorojenca: »Ti, moja nesmrtnost!« Videl je moške, ki so pretepali sinove, jih strahovali in poniževali, jim metali psovke v obraz in polena pod noge, vse iz sovraštva do smrti, ki so jo videli v njih. Videl je sovraštvo v očeh teh sinov, kot odgovor na ravnanje očetov, njihove preteče in kruto prezirljive poglede. In soočen z vsem tem je Haluga vedel, zakaj se ni nikoli poskusil pobotati z očetom.
Videl je očeta in sina, ki sta delala skupaj, starec ob glavi slepega vola, zreli moški za plugom z železnim lemežem, delala od zore do mraka, ne da bi enkrat samkrat spregovorila. Ko sta se odpravila domov, je starec za hip položil roko na sinovo ramo.
Ta prizor mu je za vedno ostal v spominu.
Ursula K. Le Guin, Tales From Earthsea
