sobota, 31. maj 2014

Novi časi, bela štorklja!


Urbana Ciconia ciconia
foto © Zardéas 

Na eni hiši črna zastava visi,
z druge bela štorklja v globino zre,

na eni strani črna kitara zveni,
na drugi bela svežina mladosti …

nedelja, 25. maj 2014

Teden spominov

V ponedeljek zvečer slovo od tasta. Umrl, zaspal je triinšestdeset dni prej, preden bi dopolnil 98 let. Rojen v drugem letu prve svetovne vojne … Zadnje tedne, vse od velike noči naprej, je živel v spominih na mladost, na rojstno vas, se v zadnji mesec že moteni zavesti pravzaprav preselil vanjo. Njegova smrt nas je vse preselila v naše mlajše dni, nas napolnila s spomini nanj, na čase, ki smo jih preživljali z njim. 

V četrtek obletnica mature, srečanje z nekdanjimi sošolci. Skoraj vsi rojeni v prvem letu druge svetovne vojne … Prijetno druženje, obujeni številni spomini – čeprav niso bili tudi predmet pogovorov, ti so bili večinoma o (bolj ali manj prozaični) sedanjosti, pa tudi o načrtih in upih za prihodnost. Zame tudi tokrat najprijetnejši pogovor z M.

(O četrtku velja povedati še tole: pred popoldanskim srečanjem v Kranju, dopoldne Ljubljana, slovo od rokopisa Drugega vetra, šestega, zadnjega dela Sage o Zemljemorju. Koliko spominov je povezanih s tem desetletjem, ki sem ga preživljal z drago Ursulo Le Guin, v njenem sijajnem svetu!)

V petek prijetno presenečenje: poštar prinesel izvode Bratove vojne, mladinskega romana  novozelandskega pisatelja Davida Hilla.

  

Roman s tematiko prve svetovne vojne in ugovora vesti je izdala založba Miš, je ena izmed njenih edicij, posvečena stoti obletnici začetka Velike vojne. Zame povod za spomine na tačija, mojega starega očeta po mamini strani, ki se je Velike vojne udeležil kot častnik avstroogrske armade.

  

 V njenem drugem letu na konju, najbrž poln vojaškega zagona … Pošteno povedano, on kot vojak, celo častnik, mi je bil otroku in mladostniku zmeraj uganka: tako blaga duša, pa vojak?

 

V zadnjem letu njegove vojne je bil moj tači očitno manj židane volje: ranjen, odlikovan, resnoben v spominih na Veliko morijo … Nikoli več! je bila najbrž tudi njegova misel. Doživel je tudi drugo svetovno morijo, jo na srečo tudi preživel. Če ne bi niti prve, sredi katere je bila spočeta moja mama …

Jutri, 26. maja pa že nov spominski dan, šestindvajseta obletnica smrti moje ljube tašče. Spomini, spomini …