Mojih deset besed

Na nekaj blogih izmed tistih, katere spremljam, teče abecedna igra, h kateri se izzivajo in vabijo v neki spletni mreži: napiši deset besed, ki nekaj povedo o tebi in se začenjajo na … npr. na t … Spomnila me je nekega poletja, ko sem si zapisal deset "svojih besed", izzvan z živim, ne elektronskim, vabilom kolegice – češ zamisli se in mi napiši svojih deset naj-besed (brez utesnitve v to ali ono začetnico). Pomislil sem, jih zapisal in za povrh še utemeljil. Danes pobrskam po spominu računalnika in jih izbrskam. Ponovno se zamislim in pomislim, da mi te besede še danes pomenijo vse tisto, kar so mi takrat, čeprav je od tedaj minilo že pet let in mesecev pet. V mislih jih razporedim in ugotovim, da je prvih pet besed iz materialnega sveta, drugih pet iz nematerialne sfere; no, zadnjo se pač da razvrstiti v enega in drugega (tako kot mene, vsaj za bralca tega bloga). Pa zato zapišem znova teh mojih deset besed:

**** gora **** slap **** jabolko **** taščica **** otrok **** beseda **** ljubezen **** samospev **** spokojnost **** nebo

gora
ker je
ker je najbliže nebu
ker je poosebljenje božanske Narave
ker je vsaka osebnost zase
ker sem se rodil pod njo
ker jo ljubi moja žena
ker z njo premagam sebe
ker je ne morem premagati
ker iz nje vre voda
ker je najbližja večnosti

slap
ker je voda
ker je voda, ki nikoli ne mine
ker je voda, ki se sproti razblinja
ker je najbolj erotična voda
ker pod slapovi živijo vile

jabolko

ker je simbol rodovitne Narave
ker ga najdem v travi ob poti
ker je bil moj ded – tači sadjar
ker je imel tači imeniten ‘jakob lebel’
ker so iz njega krhlji
ker se spominjam mrtvih ob pečenem kostanju in jabolčni čežani

taščica
ker je ptica
ker so ptice moje najljubše živali
ker je preprosta in vendar vzvišeno sama
ker tako nežno poje
ker sva jo z očetom vsako zimo ujela, da je preživela
ker sva jo spomladi izpustila, da je živela

otrok
ker me določa jaz-otrok
ker me določa moj otrok
ker je moja pot v nesmrtnost
ker je pot človeškega rodu v nesmrtnost

beseda
ker brez nje ni mene
ker brez nje ni tebe
ker brez nje ni nas
ker je iz nje poezija
ker imenuje lepoto in smisel vsega
ker mi razkrije skrivnost mene samega
ker mi odkrije bistvo sveta
ker z njo dam ljubezen
ker z njo prejmem ljubezen

ljubezen
ker je smisel življenja
ker jo imam, ko jo dam
ker je ogenj telesa
ker je žar duha
ker me določa
ker je to moja družica
ker je to moja družina
ker v njej najdem pot iz preteklosti
ker v njej najdem pot v prihodnost

samospev
ker je glasba
ker je zlitje naravnega (glasu) in človeškega (glasbila)
ker je Schubertova ‘Marjetica pri kolovratu’
ker je glasba pot do spoznanja večnosti
ker je glasba Verdijev ‘Requiem’ in ‘Seviljski brivec’ moje mladosti
ker je glasba moja pot v spokojnost

spokojnost
ker je najlepše ime za mir
ker je najdragocenejši notranji mir
ker me na koncu čaka pokoj
ker me čisto na koncu čaka večni pokoj
ker je spokojna gora
ker je spokojna taščica na veji pod nebom
ker je spokojno nebo

nebo
ker je
ker je nič
ker je v njem vse
ker je na njem jutranji svit
ker je na njem večerna zarja

ker je najbliže gori

Domotožno potovanje

Sinoči v Hotel Mons, Brdo, v zimskem dežju: na domotožno potovanje v preteklost z Neco Falk. Dvaindvajset izvrstnih, subtilnih črno belih portretov Mie Žnidarič (zdaj Žnidarič Klink) na dolgi steni, malce vstran, ne drugi strani prehoda trije barvni. Vsi postavljeni na ogled vzdolž poti proti dvorani, v kateri bo imela Mia koncert na predvečer kulturnega praznika. Neca in Mia, obe barviti, vendar po nastopu, po razpoloženju, dokaj različni.

Mia radostna, zgovorna, kar prekipevajoča, kot da bi stopila naravnost iz velikega barvnega portreta, s katerega se izliva v brezosebni hodnik njen razorožujoči nasmeh. Najprej polna nostalgičnega spomina, razčustvovana ob Rilkejevih besedah, katere nam prebere. Takoj nato razigrano pripravljena, da nam podari Pesem namesto zlatnika (Nevidni orkester), še več, se nam ob klavirski spremljavi svojega Steva Klinka razda s petimi biseri iz svojega repertoarja. Najprej nas seveda povabi na Domotožno potovanje/ Sentimental Journey, nas na sredi vpraša A si ti al' nisi ti moj ljubi? in nam na koncu ponudi, da se z njo povzpnemo Over the Rainbow.

Neca bolj zadržana, na drug način, tako se zdi, v svoji notranjosti domotožno potujoča v preteklost; občutljiva, na trenutke kritična udeleženka dogajanja. Kdaj pa kdaj odmaknjena opazovalka, tokrat brez fotoaparata. Vendar presenetljivo potrpežljiva z vsemi kamerami – televizijskimi in drugimi, s katerimi tudi njo skorajda nenasitno oblegajo predstavniki medijev.

Mediji navzoči v takem številu, da bi pri običajnem razmerju med navadnimi in medijskimi udeleženci takih kulturnih dogodkov, moral biti poln ne samo ta hotelski hodnik ampak še vse veliko hotelsko preddverje. A tistih, ki so kljub dobri obveščenosti zamudili dogodek, je bilo preveč: kot da Brdo ne bi bilo na pragu Ljubljane, ampak dlje kot Portorož ali Bled, kamor Ljubljančanom ni predaleč za kratek skok na lepše …

Tistim, ki smo prišli, bo večer ostal v prijetnem spominu. In čeprav se je sem in tja zazdelo, kakor da je to Miin večer in ne Necin, so se stvari, potem ko smo se razšli, postavile na pravo mesto: ko se spomnim Mie, kakršna je bila sinoči, mi stopi pred oči taka, kakršna je na katerem izmed razstavljenih Necinih portretov. Hvala, in bravo, Neca!

Petek je tu …

The Road to Trieste by Geoffrey Cox

William Heinemann Ltd., London, Toronto, 1947

(del zemljevida na predpapirju zadnje platnice)

The only man who had his work done by Friday, was Robinson Crusoe. (anon.)

Samo en človek je lahko rekel: »Petek je tu in vse delo je opravljeno!« Robinson Crusoe. (prev. Zardéas)

***

Petek je tu. In vse delo ni opravljeno; kakor ponavadi, iz tedna v teden tako. In še dobro, da je tako. Z zadnjim dnem delovnega tedna čas ne preneha teči. In delo v »dela prostih dneh« je lahko še večji užitek kot ob delavnikih. Vsebina življenja ne zastane po zapovedi koledarja, se zaradi umetnih časovnih zarez ne preneha pretakati, se spreminjati. V tem je čar časa in življenja. Čeprav …

Čeprav bi za nekatere stvari mislil, da se ne bodo pretakale skozi čas od petka do petka do petka, neprenehoma, le z manjšimi variacijami, zastoji, zastranitvami. Kot na primer tiste, katerih smo se naposlušali minuli teden, ker jih je znova priklical v zavest množic ekspert za (slikovito) gnetenje dejstev izpred dobrega pol stoletja, točneje 5¼ ducatov let, katerih vsako je imelo najmanj 53 petkov. Če točno preštejem, je po tistem torku 1. maja 1945 minilo najprej 243 preostalih dni leta 1945, nato naslednjih 63 let (od tega 16 prestopnih) in še 15 letošnjih dni – to je natančno 23.268 dni, kar pomeni, da je današnji petek 3324. petek po padcu nemške okupacije Trsta oziroma po njegovi osvoboditvi. In teden pred tem petkom je bilo še vedno živo vprašanje, kdo so bili tisti, ki so ga (naj)bolj osvobodili, kdo izmed njih je prvi stal na Via Rosseti, kdo je komu pred sobo z razgledom na morje razgrnil teraso z dostopom na plažo. Čeprav …

Čeprav je bila prepletenost dogajanja očitna že pred 23.268 dnevi in jasna vseh teh 3.324 tednov. O njej je, morda prvi v knjižni obliki, pisal Novozelandec Geoffrey Cox, namreč v The Road to Trieste iz leta 1947, ki mi jo je v okviru najine knjižne izmenjave pred četrt stoletja poslal iz Avstralije pesnik Bert Pribac. (Leta 1977 je izšla še Coxova The Race to Trieste). Cox je bil obveščevalec (senior Intelligence Officer) 2. novozelandske divizije, ki se je v sestavi 8. britanske armade pod poveljstvom generala sira Bernarda Freyberga tistega prvega maja pred Tržičem-Monfalconejem srečala z odposlanci Titove armade. Naslednjega dne, 2. maja 1945 je tudi sam vkorakal v Trst in je imel glede na svoj položaj dober vpogled v dogajanje. Popisal je (op. cit., Chapter 25, p. 193-199), kako je jugoslovanska 4. armada prodirala proti Trstu mimo Reke skozi Istro, medtem ko je jugoslovanski IX. korpus prodrl do Trsta iz smeri Soče; kako so jugoslovanske sile, po pohodu čez Snežnik (M. Nevoso) in pomembnih bitkah pri Šempetru na Krasu in (Ilirski) Bistrici v noči z 29. na 30. april spustile s hribov in dosegle predmestja Trsta; kako so bili medtem v Trstu aktivni pripadniki dveh odporniških gibanj – slovenskega in italijanskega. Priznava odločilne vojaške zasluge za padec Trsta jugoslovanski vojski in nato dodaja (op. cit., str. 198):

»Četudi ne bi prišli mi v Trst z zahoda, bi zanesljivo zlomili odpor preostalih nemških postojank v mestu, enako, kot so pozneje zlomili tiste na Reki (Fiume). Sicer bi, seveda, lahko trdili, da bi tudi mi lahko zavzeli mesto, če ga ne bi pred nami že Jugoslovani, kakor tudi, da bi Nemci v mestu zanesljivo kapitulirali, takrat ko so Nemci v Italiji prenehali nuditi odpor. Po mojem mnenju je vsako prerekanje o tem jalovo. V tesno prepletenih vojnih operacijah vzrok za padec Trsta ni bil niti samo v jugoslovanskih bojnih operacijah niti samo v naših bojnih operacijah v Italiji, ampak je bil v tem, da so nemške sile doživljale poraze na vseh frontah in niso imele na nobeni od njih možnosti za ojačanja.«

Seveda je vse doslej povzeto znano. Gotovo pa ni splošno znana tale podrobnost: v sestavi 2. novozelandske divizije, ki je 2. maja 1945 vkorakala v Trst, je bil tudi 28. bataljon, poznan kot Maorski bataljon. Poveljeval mu je polkovnik Arapeta (Peter) Awatere, kateremu je Geoffrey Cox pravilno prerokoval ugleden položaj tudi v civilni službi po končani vojni (čeprav seveda ni mogel slutiti tudi njegovega žalostnega konca). Ko piše o dogajanjih po zavzetju Trsta, piše tudi o jezikovnih pregradah, na katere je sam naletel (med drugim v neimenovani slovenski hribovski vasi), enako seveda njegovi soborci, pri tem pa, zanimivo, navaja (op. cit., str. 234):

»Presenetljivo pa se je za eno izmed naših enot izkazalo, da nima težav z jezikovno pregrado. To so bili Maori. Po žilah nekaterih izmed njih je tekla dalmatinska kri, namreč kri naseljencev, ki so emigrirali iz Dalmacije na Novo Zelandijo, kjer je prišlo do mešanih zakonov z maorskimi domačini. Ti Maori so za silo govorili po dalmatinsko. Kmetje in partizani z območja Iamiana /Jamelj/, kjer je bil nameščen maorski bataljon, so bili navdušeni, da ti tujci govorijo jezik, ki je vsaj malo podoben njihovemu. Poleg tega so Maori sijajni pevci, enako kot slovenski kmetje, pa se je tako spletla še ena nenavadna vez med tema, med seboj tako tujima skupinama ljudi.«

Če so tistega davnega maja Slovenci našli skupni jezik z Maori, se nam pač lahko zazdi še toliko bolj nenavadno gnetenje zgodovinskih faktov, katerega smo se lahko dosita naposlušali od tega ponedeljka do tega petka …

A propos ponedeljka in petka: kakšna škoda, da že tako dolgo mirujejo odlična pondeljkovanja in petkovanja!

Peti otrok – za koga in od kod?

Na sam dan objave, da Nobelovo nagrado za književnost za leto 2007 prejme Doris Lessing, 11. oktobra 2007, je Adam Smith v kratkem telefonskem intervjuju vprašal nagrajenko tudi tole: »Po dosedanjih izkušnjah bo Nobelova nagrada vzpodbudila milijone bralcev, da prvič vzamejo v roke kakšno vaše delo. Kaj bi priporočili tistim, ki se še niso srečali z vami, s čim naj začnejo?«

Doris Lessing mu je odgovorila: »Predlagala bom nekaj, kar vas bo morda presenetilo, to pa preprosto zato, ker vem, da je všeč mladim. To je Peti otrok. Bila sem dokaj presenečena, ko sem odkrila, da ga imajo mladostniki zelo radi. Torej bi moji novi bralci lahko začeli s tem in ugotovili, kako sem jim všeč … Potem je tu moj prvi roman Trava poje, ki je še vedno zelo živ. Morda bi jim ustrezalo, da začno z njim.«

Pisateljica je 20. januarja 1999 v spletni klepetalnici založbe Barnes and Noble o tem – namreč o romanu Peti otrok in o odnosu mladostnikov do njega – povedala več:

»Pri Petem otroku je nekaj zanimivo. Ko sem ga pisala, nisem nikoli pomislila, da bo všeč mladini. V Italiji, kjer imajo literarno nagrado, za katero izbirajo kandidate med romani z vsega sveta, pa se je z njim zgodilo tole. Žirija je izbrala 20 finalistov in povabila šolarje, naj predlagajo, kateri izmed teh romanov naj po njihovem mnenju dobi to nagrado. Izbrali so Petega otroka. Vse odtlej se mi dogaja, da po svojih predavanjih, na srečanjih z učitelji in knjižničarji poslušam, kako imajo otroci to knjigo radi. Ne sprašujte me, zakaj. Prav zdaj pišem njeno nadaljevanje. Zanj sem se odločila na predlog mojega nemškega založnika, ker je roman v Nemčiji doživel velik uspeh.«

Italijanska literarna nagrada, ki jo je Doris Lessing tu omenila, je Premio Grinzane Cavour, konkretno je leta 1989 prejela za Petega otroka Superpremio Grinzane Narrativa Straniera. Roman Ben in the World ("Ben, sam v svetu"), nadaljevanje Petega otroka, je izšel leta 2000.

O Petem otroku se je Doris Lessing pogovarjala tudi z uglednim ameriškim novinarjem in komentatorjem Billom Moyersom – v intervjuju 24. januarja 2003:

Bill Moyers: … ko vas tako poslušam /govoriti o psihično ranjenih žrtvah vojn/, mi pride na misel tisto izmed vaših del, ki je zame najbolj presunljivo in pomenljivo izmed vseh. To je Peti otrok. Hočem reči, to nerojeno dete, ki ga Harriet nosi. To bitje, ki se izkaže za nekaj divjega. Za pošast. Ne morem brati o njem, ne da bi pomislil na to, o čemer zdaj govorite. Na krhkost sreče. Ustvarite to privlačno družino. In nato jo uničite.

Doris Lessing: Napisati sem hotela inačico neke zelo stare pravljice. Saj jo poznate – tisto o vilah, ki v človeško zibel položijo – tuje bitje. To je bilo – s tem, da ni vilinsko dete ampak atavistični primerek neke davne človeške rase. In da je to nekdo, ki bi bil povsem sprejemljiv v kakšnih hribih, v kakšni votlini tam nekje. Pa ga postavite v – v civilizirano okolje. In ne more biti drugače, kot da ga uniči. Tako sem torej ustvarila Bena. In knjiga – no, priznajte, da je dokaj grozljiva.

B.M.: Knjiga je res grozljiva. On – on je pošast. On – on je nakaza. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Mary Shelley, saj razumete, na Frankensteina. Na Adolfa Hitlerja in na njegovo mater. Hočem reči, pred seboj imamo zgodbo iz meščanske družine, katere blagohotne predstave o svetu se razblinijo v nič z rojstvom tega otroka, ki je pošastnega videza, nenasiten, nenormalno močen, zahteven in nasilen. In zaradi tega se vse postavi na glavo.

D.L.: No, gotovo ste poznali kakšno družino, v katero se je rodil otrok, ki – nekako ni sodil vanjo. In potem se je vse v družini podredilo njemu, njej. Saj ne, da bi imela to v mislih, ko sem pisala ta roman. Vendar je res tako.

B.M.: Spraševal sem se: Je Doris Lessing to napisala iz čistega domišljijskega navdiha? Je šlo za goli domislek, za užitek, ko si nekaj v celoti izmisliš? Ali pa na tak način vidi naš svet? Ideal, ki si ga obetamo, se sprevrže v nekaj divjega, kar nas uniči?

D.L.: Nikakor; glejte, ljudje kar naprej najdejo neka sporočila in zadeve, ki jih nisem hotela. Ko sem napisala to knjigo, so novinarji hodili k meni in mi govorili. »Ah, no, tu gre pač za palestinsko situacijo.« »Ah, seveda, za genetske raziskave gre.« Jaz pa sem jim odgovarjala: »Ne, ne. To je pač zgodba. Jaz pripovedujem zgodbe.«

Ena izmed stvari, ki so me spodbudile k pisanju, se je zgodila v čakalnici pri zobozdravniku. Sedela sem tam in brala to in ono – saj veste, kako to počnemo. In sem naletela na pismo neke bralke eni tistih boter za vse težave. In pisala je nekako takole:

»Vem, da mi ne morete z ničimer pomagati, vendar moram nekomu povedati, ker bom drugače znorela. Imava tri otroke, zdaj pa se nama je rodil četrti, najina mala deklica. Ne, mali Satan v človeški podobi. Vsem nam je popolnoma uničila življenje. Pravi hudiček je. In vendar grem včasih ponoči v njeno sobo in se zagledam v njen lepi obrazek na blazini in zahrepenim, da bi jo pestovala in ljubkovala. A si tega ne upam storiti, ker vem, da bi se v mojem naročju znašel sikajoč, puhajoč majhen hudič.« No, moja mera je bila polna. Ne prezrite verskega besednjaka v njenem pismu, katerega se najbrž niti ni zavedala. Tako sem – sem – sem preprosto morala začeti pisati.

Pisanje zgodbe, veste, je zelo prijetna stvar. Dobite neko zamisel. Ta se vas polasti. In potem dan in noč razmišljate, kako bi jo razvili. In potem to storite. In šele veliko pozneje pomislite: »Saj res, to vprašanje je pa zanimivo.«

B.M.: Glejte, mislim, da kljub vsemu nisem tako zelo zgrešil, če rečem, da je v tem neki globlji pomen. Ne samo zame kot bralca, tudi za vas kot avtorico. Hočem reči, to, kar ste storili vi z Benom, mi vsi pogosto storimo z vsemi svojimi sanjami in svojimi upi. Bog, pa naj si pod tem predstavljate kar koli že, to počenja. To sem imel kot prispodobo boga.

D.L.: Verjemite, o kakšnih metaforah nisem niti najmanj razmišljala. Veste, če začnete tako razmišljati, nikoli ne boste napisali niti besede.

B.M.: Zakaj?

D.L.: Zato, ker – ker pisanje prihaja iz nekega čisti drugega dela možganov. Mislim, da pravzaprav izvira od nekod tule doli. Iz solarnega pleteža. Če se boste lotili razčlenjevanja vsega, kar napišete – hočem reči, v smislu »Moj bog, to je moje sporočilo, in tole« – potem ne boste sposobni kar koli napisati.