sobota, 14. februar 2009

Né un 14 février

Za valentinovo si zapičim v glavo, da me zanima, v zavetju katerih dreves po keltskem drevesnem koledarju in horoskopu živi, kdor je rojen 14. februarja. Seveda to nima nobene zveze z valentinovim, še manj s filmom Né un 14 février (2004), belgijskega režiserja Michaëla Biera. Brez težav ugotovim, da je ta dan po keltskem drevesnem koledarju v mesecu jerebike (rowan tree), o kateri sem nekaj zapisal že 13. decembra. Nepričakovano pa naletim na kup težav v druidskem drevesnem horoskopu. V angleščini (in irščini) je sicer vse preprosto: drevo je cedar tree, irsko ceadras.

Toda ali je to cedra – libanonska cedra, tisto lepo drevo z libanonske zastave, ki ga zagledam, če rečem "cedra"? Vsi slovarji in drugi viri mi povedo, da ni nujno tako. Angleško govoreči imenujejo cedar tree tako vse cedre (rod Cedrus) kot več vrst dreves in grmov iz družine cipresovk, tako razne brine (rod Juniperus) in kleke (rod Thuya); prav je dodati, da jim ni mogoče očitati pretirane ohlapnosti v poimenovanju. Angleška cedar in naša cedra prideta od grške besede kédros, ki pomeni brin. Glede na to, da grški besedi kédros ni mogoče izslediti korena v kakšnem izmed bližnjevzhodnih jezikov, torej jezikov domovine cedre, se ponuja razlaga, da se je beseda za neko grško vrsto brina prijela kot ime za rastline, danes uvrščene v rod Cedrus, zaradi podobnih aromatičnih lastnosti lesa … Vsekakor je bilo treba iskati naprej.

Cedre sicer danes rastejo tudi v domovini Keltov; na Irskem so med najmogočnejšimi drevesi tudi libanonske cedre. Vendar niso samorodne; med samorodnimi iglavci na Irskem ustrezajo možni izbiri samo brini. V slovenskih različicah drevesnega horoskopa se mi za 14. februar ponuja smreka. Posumim na prevod iz hrvaščine in res odkrijem lažnega prijatelja: hrvaški keltski drevesni horoskop ima tu res smreko, toda v hrvaščini je smreka (po mojem angl.-hrv.-angl. naravoslovnem slovarju) šele na drugem mestu smreka, predvsem je to brin …

Tu odneham. Rečem si: naj bo cedra ali brin ali pač klek drevo, ki bedi nad 14. februarja rojenimi, zanima me, kaj to pomeni. In tu ni težav, ker mi vsi viri govore skoraj dobesedno enako.

Za tega dne, točneje za vse med 9. in 18. februarjem rojene, zavetno drevo simbolizira (samo)zaupanje (po enem viru predanost in plemenitost). V znamenju tega drevesa rojene odlikuje redko videna moč, sposobnost prilagajanja, trdno zdravje; radi imajo nenadejana darila, niso niti najmanj sramežljivi, nagnjeni so k vzvišenosti do drugih, samozavestni; so odlični govorci, odločni, pogosto nepotrpežljivi, radi naredijo vtis na druge; so mnogostransko nadarjeni, delavni, polni zdravega optimizma, sposobni hitrih odločitev; dolgo čakajo na tisto pravo, edino ljubezen.

Ne smem pozabiti, da so v znamenju istega drevesa po druidskem drevesnem horoskopu rojeni tudi vsi, ki so luč sveta ugledali med 14. in 23. avgustom. In naj – v slogu valentinovanja – končam z željo, da bi bila sreča, namenjena jim z rojstvom, tako enim kakor drugim tudi zares dana …

sreda, 4. februar 2009

Baobab

foto © Ferdinand Reus

Trije razlogi so, da se te dni ne morem znebiti misli na baobab.

Prvi je naša Magda, ki te dni pohaja po njihovi deželi: prav zdaj se vzpenja na vrh Afrike, na Kilimandžaro.

Drugi je Mali princ, o katerem sem se v teh dneh pred pol stoletja pogovarjal s plavolaso znanko s sankanja: pred tistimi zimskimi počitnicami je bilo (v Pionirju?) objavljeno poglavje iz Malega princa; na knjigo smo počakali do leta 1964.

Tretji razlog so vse tiste (politične in druge) hijene, ki zdaj z enim zdaj z drugim povodom lajajo, bodisi druga na drugo bodisi na vse nas – in me tudi te dni vedno znova spomnijo na tisto afriško pripovedko o baobabih, ki naj bi bila eden izmed navdihov Antoinu de Saint-Exupéryju za njegovega nesmrtnega Malega princa. Takole si jo – po zapisu Giselle de Goustine (Contes sous la croix du Sud, Pariz, 1967) in v mojem prevodu – pripovedujejo Mosiji in druga ljudstva v Burkini Fasso in Maliju:

Zajec je legel v senco baobaba in zaspal. Ko se je prebudil, je bil nagajive volje, zato je začel sam s sabo takole govoriti: »Senca tega baobaba je resnično dobra, njegov sadež pa gotovo ni tako izvrsten.« In je poškilil proti listom baobaba; ti so, vsi veseli hvale, začeli šelesteti fifáfifá fifáfifá.

Tudi baobab je slišal, kaj se govori pod njim. Jezen na zajca zaradi dvomov, ki jih razglaša, je dovolil enemu svojih sadežev, da je padel zajcu pred noge. Zajec ga je pojedel, se obliznil in, videč, da je njegovo nagajivo draženje rodilo sad, nadaljeval: »Sadež je že dober, ampak srce drevesa ne more biti dobro.«

Baobab je tudi to slišal, zajčevi novi dvomi so ga pretresli in razžalostili. Počasi, s tesnobo, a tudi z določeno radostjo v srcu, je odprl svoje lubje …

Tedaj je zajec zagledal čudesa, ki jih je baobab skrival v sebi: biserne ogrlice, izvezena krilca, okrašene sandale iz finega usnja, zlat nakit, srebrn nakit! Nagajivi zajec ni mogel verjeti svojim očem in se je prenehal nagajivo smehljati ter prisluhnil pesmi baobaba, ki mu je odprl svoje srce. In listje baobaba se je v lahnem vetrcu še naprej oglašalo s svojim fifáfifá fifáfifá, iz daljave pa je na zajčeva ušesa prihajalo otožno bobnanje človeških tamtamov.

»Hvala,« je nazadnje rekel zajec, brž nato pa nanagloma pograbil vse dragocenosti in jo pobrisal, hitreje kakor veter, ki piha skoz savano.

Zajčevi ženi so bili darovi baobaba silno všeč, zato si je nadela nakit in si oblekla izvezeno krilce in si obula fine sandale. Vse to je pri njenih prijateljicah vzbudilo radovednost in ljubosumnost.

Hijena je poiskala zajca in ga vprašala: »Kje si pa dobil vse to lepotičje, s katerim kitiš svojo ženo?« Nagajivi zajec ji je povedal svojo dogodivščino.

Lakomna hijena je stekla na rob gozda in zaigrala vlogo zajca. Baobab, ki je bil zadovoljen, da je tako razveselil zajca, je tudi njej dal vse po vrsti: svojo senco, svoj hlad, svojo glasbo in svoje srce!

Lakomna hijena se je vrgla na dragocenosti v srcu drevesa, tako kot se vrže na svoj plen. Vsi darovi baobaba ji niso bili zadosti, nezadovoljna je hotela požreti njegovo srce in je v svoji ihtavi pogoltnosti dejala: »Še se bom vrnila k temu baobabu in mu vse odnesla, požrla ga bom, z drobovjem vred!«

Baobab se je, užaljen in prestrašen, tedaj v trenutku spet zaprl in tako je lakomna in hudobna žival, ujeta v njem, umrla.


Hijena še dandanes vsepovsod išče, kje je kaj mrtvega, in ko se z mrhovino hrani, ji vetrič ne prinaša na ušesa od drugod radostne pesmi fifáfifá fifáfifá, kajti v svoji nenasitni požrešnosti bi se spravila še na veter …

Baobabi so zaprli svoja srca in ne živali ne ljudje ne vedo več, kaj se skriva v njih.

foto © Moacir de Sa Pereira

Nekoč je bilo človekovo srce tako, kot je srce baobabov: polno dragocenosti, bogastva; in odprlo se je vsakomur, ki je nanj potrkal … Le katera hijena ga je hotela požreti?

Človekovo srce je veliko, tako veliko, kot največji vseh baobabov, polno je bogastev, ki v njem udarjajo in udarjajo in udarjajo, vse do smrti udarjajo na skriven, skrivnosten tamtam.