Happy birthday, dear Ursula!

lebannen, jerebika

V Portlandu, Oregon se je pravkar začelo svitati (astronomical twilight); temperatura je 54°F (12°C), piha rahel jugovzhodnik. Čez poldrugo uro bo na nebo, prekrito s težkimi oblaki, vzšlo sonce, napočil bo svetli del dneva in takrat bo že spodobno potrkati na vrata dobre znanke, tako rekoč prijateljice, s katero sem zadnja leta preživel in še preživljam cele dneve. Vsakokrat, ko sem povabljen v katerega izmed njenih svetov, se ne morem upreti vabilu, vselej domala uročen, kakor da bi bil tudi meni namenjen skrivnostni, v zemljemorskem staroreku, jeziku zmajev, zapisani urok Noth hierth malk man, hiolk han merth han! Vendar pa se takoj nato počutim, kakor da bi prišel domov (Always Coming Home).

Napočil je torej dan in kmalu bo prišla ura, da v mislih potrkam na tista vrata in rečem:

Vse najboljše, draga Ursula, za Tvoj osemdeseti rojstni dan. Še na mnoga leta in še na mnogo knjig – in naj še velikokrat vzide sonce v vseh Tvojih svetovih!

Naš Radio Slovenija (program Ars) se je minulo soboto spomnil osemdesetletnice Ursule K. Le Guin z odlomkom iz romana Začetni kraj (The Beginning Place). Angleški BBC 7 je počastil njen jubilej z »Dnevnikom vrtnice« (The Diary of the Rose) minulo nedeljo (prvi del, nadaljevanje prihodnjo). Sam ji ne morem poslati vrtnice, zato k voščilu na začetku pripenjam bogato obloženo vejo jerebike iznad fužinske planine Laz (kdor je prebral Poslednjo obalo in moj zapis od 13. decembra lani, bo vedel zakaj). Na koncu dodajam ljubeznivega, mehkega zmaja, ki sem ga srečal v bližini planine Ovčarije – čisto drugačnega, kot je ognjena pošast, ki kraljuje dobrih 50 milj proč od njenega Portlanda in ki je, kakor mi je pisala, navdihovala njene zmaje.

haath, zmaj

Podpisujem pa voščilo s povabilom (v jeziku zmajev, naj mi tega ne zamerijo): Nam hietha arw Zardéas arkvaissa!

Cesar nima ničesar na sebi!

Oskar za svobodomiselnost

Se spominjate filma Romanca v Seattlu (Sleepless in Seattle, 1993), romantične komedije Nore Ephron s Tomom Hanksom in Meg Ryan v glavnih vlogah? Življenje je vse preveč poredko romanca ali romantična komedija … Seattle (zvezna država Washington, cca 600.000 prebivalcev) je v resničnem svetu sedež letalske družbe Boeing, vesoljske industrije, treh univerz … – in središče 3,6 mio velikega metropolitanskega območja, v katerem je tudi 26 km oddaljeni »satelitski« Redmond (cca 50.000 duš), ki je sedež Microsofta (in ki se, mimogrede, ponosno hvali kot »kolesarska prestolnica ameriškega severozahoda«). In zakaj prav danes o Seattlu?

Čez en mesec – na začetku najbolj deževnega meseca v tem najbolj deževnem ameriškem mestu – se bo 6. novembra 2009 ob 7h zvečer začela tridnevna 32. konvencija vseameriške Fundacije za svobodo od religije (Freedom From Religion Foundation, FFRF). Fundacija je bila ustanovljena leta 1976, dve leti pozneje pa dobila status vsedržavne fundacije (danes menda šteje okoli 13.000 članov). Njen glavni cilj je dosledno uveljavljanje ločitve države od cerkve, ustavno zagotovljene od leta 1791 s prvim amandmajem k ustavi ZDA, in izobraževanje javnosti o ateizmu, agnosticizmu in nereligioznosti. Njeno geslo je: Svoboda sloni na svobodomislecih (Freedom depends upon freethinkers). Njen opomin javnosti na obcestnih tablah: Varuj se dogme (Beware of Dogma) in podobnih. Njen poziv državi, naj vedno in povsod spoštuje prvi amandma, pa dobi o božiču vsako leto tudi fizično obliko v kovinski tabli pred kongresno palačo države Wisconsin (leta 2008 enaki tudi pred kongresno palačo države Washington), na kateri piše:

At this season of the Winter Solstice may reason prevail.
There are no gods, no devils, no angels, no heaven or hell.
There is only our natural world.
Religion is but myth and superstition that hardens hearts and enslaves minds.

V tem času zimskega obrata naj prevlada razum.
Nobenih bogov ni, ne hudičev, ne angelov, ne nebes in ne pekla.
Samo ta svet obstaja, ki nas obdaja.
Religija je le mit in praznoverje, ki srce otrdi in zasužnji duha.
(prev. Zardéas)

Kot »glavno zvezdo« konvencije napovedujejo meščana Seattla Ronalda Prescotta Reagana – ki je bolj znan kot Ron Reagan (s tem imenom vodi vsakodnevno triurno oddajo Ron Reagan Show na radijskih valovih Air America) ali Ronald Reagan Jr., sin pokojnega predsednika Ronalda Reagana. Znan je po svojih liberalnih in naprednih pogledih (enako tudi njegova sestra Patti Davis, medtem ko je bil njun oče znan kot zapriseženo konzervativen in globoko veren). Ron Regan se »brez vsakega sramu izjavlja za ateista« in je leta 2004, kot priznanje za javne izjave o religiji ob očetovem pogrebu in pozneje, prejel priznanje, ki ga FFRF podeljuje od leta 1999 vidnim osebnostim za njihove javne nastope, v katerih so se odkrito izrekli proti religiji.

Nagrada se – po odkritih besedah otroka v slavni Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila – imenuje Emperor Has No Clothes Award (nagrada »Cesar nima ničesar na sebi«). K njej sodi podelitev kipca, ki ga izdelujejo v delavnicah, iz katerih prihajajo filmski Oskarji. Prvi je prejel to nagrado Steven Weinberg, profesor fizike in astronomije na Univerzi Austin, Teksas, dobitnik Nobelove nagrade za fiziko 1979, ki je rekel: »Religija je žalitev človeškega dostojanstva. Z njo ali brez nje bi imeli dobre ljudi, ki počno dobre stvari, in hudobne ljudi, ki počno hudobije. Zato da bi dobri ljudje počeli hudobije, pa je potrebna religija.« (Religion is an insult to human dignity. With or without it you would have good people doing good things and evil people doing evil things. But for good people to do evil things, that takes religion.) Leta 2001 je to nagrado prejel priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist« Richard Dawkins, pri nas najbolj znan po prevedenih delih Sebični gen in Bog kot zabloda.

A le zakaj, zaboga – ali pač za vraga? – se bosta nemara vprašali B. in V., le zakaj toliko in tako podrobno pisati o konvenciji neke ameriške civilno-družbene organizacije in o njeni nagradi s čudaškim imenom Cesar nima ničesar na sebi?

Prvič zato, ker združuje vrsto uglednih ljudi, ki se borijo za svobodo duha, brez katere ni nobene svobode – v deželi, o kateri vemo veliko in malo, malo tudi o tem njenem obrazu.

Drugič zato, ker bo 6. novembra na 32. konvenciji vseameriške Fundacije za svobodo od religije prejela nagrado Cesar nima ničesar na sebi tudi pisateljica Ursula K. Le Guin, ki sebe opredeljuje kot nereligiozno.

In tretjič zato, ker se včasih v našem javnem življenju zazdi, kakor da je frajgajst – svobodomislec še vedno psovka, kakršno je moral nič kolikokrat slišati France Prešeren. Čeprav so tudi svetli primeri, ki vzbujajo upanje, kot denimo imenovanje Aleša Guliča, deklariranega ateista na mesto direktorja urada za odnose (države) z verskimi skupnostmi.

Kralj je bil noseč.

Čez en mesec, 5. novembra 2009 bo ob 40. obletnici prve izdaje, v Angliji izšla pri založbi Little Brown & Co. jubilejna izdaja romana The Left Hand of Darkness. Ursula K. Le Guin je z njim pripeljala v žanr znanstvenofantastičnega romana feministično misel in daoistično filozofsko podstat ter postavila mejnik v razvoju žanra. Za roman je leta 1969 prejela tako Nebulo kot Huga, torej obe najuglednejši ameriški nagradi za žanr, leta 1996 pa še nagrado James Triptree Jr. Retrospective Award. Roman Leva roka teme imamo od leta 2000 tudi v slovenskem prevodu Vida Sarka.

Naslov romana izhaja iz misli: "Light is the left hand of darkness and darkness is the right hand of light," zapisane v prvih dveh verzih Tormerjeve balade (16. poglavje):

Svetloba je leva roka teme
in tema je desna roka svetlobe.
Druga ob drugi sta eno, življenje in smrt,
kakor ljubimca v kemmer objemu,
kakor sklenjeni roki,
kakor cilj in pot.

Pisateljica, ki je pogosto prodorno problematizirala (tudi) vprašanje spola in spolnosti, je v tem romanu to storila morda najbolj radikalno. Ljudje, s katerimi je naselila planet Gethen (Zima) nekje na robu galaksije, so androgini, ki so večji del časa spolno neaktivni in nezmožni, izjema je (približno vsakomesečno) obdobje kemmer, na katerega vrhuncu Gethenec postane zmožen spočetja – toda brez pravila enkrat kot moški, drugič kot ženska. Implikacije izkustev očetovstva in materinstva, ki jih (lahko) doživi ista oseba, so seveda v načelu jasne, v resnici pa ima takšna androginija z vidika naših izkustev neslutene posledice. Z analizo »gethenske nespolne družbe« so se ukvarjali kritiki in teoretiki, kar je izzvalo pisateljico, da je o svoji »gethenski izkušnji« leta 1976 napisala in leta 1986 še dopolnila esej Is Gender Necessary? (Je spol potreben?). Na voljo je v zbirki esejev Dancing at the Edge of the World (Ples na robu sveta, 2007, prevod Veronika Dintinjana).

Naš svet bi bil gotovo drugačen, ko bi za katerega svetovnih (ali naših) voditeljev mediji sporočili (kot vsakdanjo!) novico, ki bi ustrezala najbolj slavnemu stavku iz poročila galaktičnega odposlanca Genlyja Aija v romanu Leva roka teme: »Kralj je bil noseč.«