V newyorški metodistični cerkvi St. Paul's and St. Andrew's na Upper West Side, ki je odprta za ljudi vseh ras, starosti in spolnih usmerjenosti in daje streho več umetniškim skupinam, ta mesec gledališka skupina Prospect Theatre Company daje novi muzikal skladatelja Petra Foleya The Hidden Sky ("Skrito nebo"). Libreto Kate Chisholm (tudi režiserke te postavitve), je nastal po kratki zgodbi Ursule K. Le Guin The Masters ("Gospodarji") – pisateljičini prvi objavljeni (1963) znanstveno fantastični zgodbi.
Oba naslova skupaj razkrivata jedro fabule. Po (neopredeljeni) apokaliptični katastrofi pokriva zemljo debela, nepredirna plast oblakov. Za njo skrito nebo je "jezno", pravijo gospodarji mesta Adan – svečeniki, ki prepovedujejo vsako tehnologijo (najvišji ohranjeni tehnološki dosežek je parni stroj), iskanje znanstvenih spoznanj je z zakonom prepovedano in kaznivo s smrtjo. Konflikt med verovanjem in vedenjem, religija proti znanosti, nevarnost nestrpnega fundamentalizma in vprašanje njegove (ne)moralnosti … Danes, meni Ursula K. Le Guin, žal še bolj aktualna tema, kot je bila pred pol stoletja, ko je napisala svojo zgodbo.
Pisateljica je zadovoljna s sedanjo odrsko uprizoritvijo "Skritega neba", sploh s samim glasbenim delom po njeni predlogi – ki ga ima sama za opero, ne za muzikal. Delo je pri kritiki dobro sprejeto. Krstna uprizoritev Prince Music Theater v Philadelphiji leta 2000 je bila nominirana za nagrado Barrymore v kategoriji muzikala. Posebno draž ima to delo najbrž za matematike, saj se glavni junakinji Ganil, eni izmed Iskalcev, potem ko uzre zvezdo, bistvo sveta razodene skozi številke (ena osrednjih glasbenih točk je Revelation/All Is Number): s pomočjo Fibonaccijevih števil pride do formule zlatega reza in do vsepovsod v naravi navzoče spirale.
Tukaj in zdaj, mi, ki (še) vemo, kakšno je nebo, vemo, da je, da obstaja, tudi ko je zakrito – in sploh, da tudi tisto, kar je človeku skrito (včasih le zaradi nekega fundamentalističnega prepričanja), vendarle je. Pa naj sodimo med te ali one – med Kitajce, ki so danes vstopili v novo leto, ali med one, ki so danes vstopili v novo leto svojega življenja, ali pa med opazovalce, sopotnike enih in drugih.
Oba naslova skupaj razkrivata jedro fabule. Po (neopredeljeni) apokaliptični katastrofi pokriva zemljo debela, nepredirna plast oblakov. Za njo skrito nebo je "jezno", pravijo gospodarji mesta Adan – svečeniki, ki prepovedujejo vsako tehnologijo (najvišji ohranjeni tehnološki dosežek je parni stroj), iskanje znanstvenih spoznanj je z zakonom prepovedano in kaznivo s smrtjo. Konflikt med verovanjem in vedenjem, religija proti znanosti, nevarnost nestrpnega fundamentalizma in vprašanje njegove (ne)moralnosti … Danes, meni Ursula K. Le Guin, žal še bolj aktualna tema, kot je bila pred pol stoletja, ko je napisala svojo zgodbo.
Pisateljica je zadovoljna s sedanjo odrsko uprizoritvijo "Skritega neba", sploh s samim glasbenim delom po njeni predlogi – ki ga ima sama za opero, ne za muzikal. Delo je pri kritiki dobro sprejeto. Krstna uprizoritev Prince Music Theater v Philadelphiji leta 2000 je bila nominirana za nagrado Barrymore v kategoriji muzikala. Posebno draž ima to delo najbrž za matematike, saj se glavni junakinji Ganil, eni izmed Iskalcev, potem ko uzre zvezdo, bistvo sveta razodene skozi številke (ena osrednjih glasbenih točk je Revelation/All Is Number): s pomočjo Fibonaccijevih števil pride do formule zlatega reza in do vsepovsod v naravi navzoče spirale.
Tukaj in zdaj, mi, ki (še) vemo, kakšno je nebo, vemo, da je, da obstaja, tudi ko je zakrito – in sploh, da tudi tisto, kar je človeku skrito (včasih le zaradi nekega fundamentalističnega prepričanja), vendarle je. Pa naj sodimo med te ali one – med Kitajce, ki so danes vstopili v novo leto, ali med one, ki so danes vstopili v novo leto svojega življenja, ali pa med opazovalce, sopotnike enih in drugih.
