Les cinq cents coups

Ceci n'est pas

un hommage à François Truffaut

ni à Jean P. L.

à l'occasion

de cinq

cents

jours

de

J.

Metulj Sonye Hartnett

Praznik vseh. Niso še izzvenele sinočnje tri vizije moje države.

Prvi vizionar: Ta država je zanikanje prejšnje države. To zanikanje pa je tako nepopolno, da v tej, sedanji državi ni ničesar, kar bi mogel imeti rad, na kar bi lahko bil ponosen. Stare bolečine starih bolijo stare naprej in morajo boleti vse.

Drugi vizionar: Bodimo ponosni na to državo, tako kot smo ponosni na našo nogometno vrsto na svetovnem prvenstvu. Nismo še dosegli vsega, nikoli ne bomo dosegli čisto vsega, a dosežemo lahko še veliko več kot doslej. Hočemo doseči. Moramo.

Tretji vizionar: Bodite veseli te države, bodite veseli v njej. Lahko ste sproščeni v njej, se tudi pošalite na njen račun. To je vaša država, stopite pogumno naprej, vzemite si v njej prostor, ki vam pripada. To je mlada država in zato država mladih.

In ta tretja vizija je moja vizija moje države …

Moj praznik. Iz svoje bube se je izvil Metulj Sonye Hartnett in priletel k meni. Poleti med cvetje in med ljudi, moj metulj!

Svoje meje lahko presegamo le postopno

"Svoje meje poskušamo presegati korak za korakom, brez neučakanosti. V tem je bistvo, Fletcher. Letenje skozi skalo pride v učnem programu na vrsto malo pozneje."

"The trick, Fletcher, is that we are trying to overcome our limitations in order, patiently. We don't tackle flying through rock until a little later in the program."

Richard Bach, Jonatan Livingston Galeb

Vulkani in zmaji, da o metuljih ne govorimo

Točno ob tej uri in minuti (po lokalnem času, Pacific Daylight Time, je zdaj 8:32 zjutraj), pred točno 30 leti je vulkan Sv. Helena – Mt. St. Helens, 2950 m, v mogočni eksploziji (zemljo je stresla z močjo 5,1 po Richterju, potresni epicenter pa je bil točno pod njegovim severnim pobočjem), izgubil svoj vrh in se v približno 10 sekundah znižal na 2.549 m. Steber vulkanskega pepela je v 10 minutah segel do višine 19.000 m. Gora-zmaj je pozneje še večkrat spregovorila, nazadnje januarja 2008.

Med sosedami Sv. Helene je mesto Portland v državi Oregon, kjer živi Ursula K. Le Guin. Pred štirimi leti (točneje 11.3.2006) mi je pisala: "Moj zmaj je zmajevka. Za mojim oknom je, le 80 milj /130 km/ me loči od nje. /…/ Kadar je jasno, lahko opazujem, kako ta prekrasni sneženi zmaj bruha dim. Pred 25 leti smo videli, kako se je tako zelo razjezila, da ji je glavo odneslo v nebo. Takrat sta me obhajali groza in vznesenost hkrati ."

Danes, 30 let po tistem spektakularnem izbruhu, je naše kraje že drugič v mesecu dni dosegel vulkanski pepel, ki ga je izbruhal drug sneženi zmaj, Eyjafjallajőkull na Islandiji. Na moji mizi je tretji zmaj, Kalessin, imenovan tudi Najstarejši – tisti iz Tehanu, četrtega romana Ursuline Sage o Zemljemorju. Moj spopad z njim je že šesti knjižni spopad z zmajem (če štejem mednje kot prvega Smauga in zanemarim tistih nekaj šaljivih zmajev iz Zakletih čajnikov).

Za mojo mizo sedi nekdo, ki ga je nekdo drug pred 123 tedni prepoznal kot zmaja. Rečem si: ta za mojo mizo ne bruha ognja, tudi glave mu ni odneslo v nebo, tudi najstarejši ni. Ampak kdo ve: človek nikoli sam sebe ne pozna najbolje. Those who know me better know better.

Pomembno je pravzaprav tole: na moji mizi ni samo zmaj, je tudi metulj; za mojo mizo ne sedi le zmaj, v njem sedi še nekaj, kar je najbližje lahkokrili ptici v kletki okornega telesa. Hvala, Sonya Hartnett, za to metaforo in za Metulja!

The Hidden Sky – Skrito nebo

V newyorški metodistični cerkvi St. Paul's and St. Andrew's na Upper West Side, ki je odprta za ljudi vseh ras, starosti in spolnih usmerjenosti in daje streho več umetniškim skupinam, ta mesec gledališka skupina Prospect Theatre Company daje novi muzikal skladatelja Petra Foleya The Hidden Sky ("Skrito nebo"). Libreto Kate Chisholm (tudi režiserke te postavitve), je nastal po kratki zgodbi Ursule K. Le Guin The Masters ("Gospodarji") – pisateljičini prvi objavljeni (1963) znanstveno fantastični zgodbi.

Oba naslova skupaj razkrivata jedro fabule. Po (neopredeljeni) apokaliptični katastrofi pokriva zemljo debela, nepredirna plast oblakov. Za njo skrito nebo je "jezno", pravijo gospodarji mesta Adan – svečeniki, ki prepovedujejo vsako tehnologijo (najvišji ohranjeni tehnološki dosežek je parni stroj), iskanje znanstvenih spoznanj je z zakonom prepovedano in kaznivo s smrtjo. Konflikt med verovanjem in vedenjem, religija proti znanosti, nevarnost nestrpnega fundamentalizma in vprašanje njegove (ne)moralnosti … Danes, meni Ursula K. Le Guin, žal še bolj aktualna tema, kot je bila pred pol stoletja, ko je napisala svojo zgodbo.

Pisateljica je zadovoljna s sedanjo odrsko uprizoritvijo "Skritega neba", sploh s samim glasbenim delom po njeni predlogi – ki ga ima sama za opero, ne za muzikal. Delo je pri kritiki dobro sprejeto. Krstna uprizoritev Prince Music Theater v Philadelphiji leta 2000 je bila nominirana za nagrado Barrymore v kategoriji muzikala. Posebno draž ima to delo najbrž za matematike, saj se glavni junakinji Ganil, eni izmed Iskalcev, potem ko uzre zvezdo, bistvo sveta razodene skozi številke (ena osrednjih glasbenih točk je Revelation/All Is Number): s pomočjo Fibonaccijevih števil pride do formule zlatega reza in do vsepovsod v naravi navzoče spirale.

Tukaj in zdaj, mi, ki (še) vemo, kakšno je nebo, vemo, da je, da obstaja, tudi ko je zakrito – in sploh, da tudi tisto, kar je človeku skrito (včasih le zaradi nekega fundamentalističnega prepričanja), vendarle je. Pa naj sodimo med te ali one – med Kitajce, ki so danes vstopili v novo leto, ali med one, ki so danes vstopili v novo leto svojega življenja, ali pa med opazovalce, sopotnike enih in drugih.

Korenine. In tango.

Vsakdo ima korenine. In to ne samo ene. Pa naj jih pozna ali ne; naj jih prizna ali ne; naj mu jih razkrijejo ali (nekatere) prikrijejo.

Vse, kar je živo, ima korenine. Na primer tango.

Nekaj da slutiti že ime. Najpopolnejši ameriški razlagalni slovar, Webster's Third International, navaja, da je ime sorodno ibibijski besedi tamgu, ki pomeni ples. Več avtorjev (npr. Piero Scaruffi) navaja, da izvira od imena tan-go, ki so ga v Urugvaju in Argentini dali bobnom afriških sužnjev.

Slutnjo potrdi leksikon z definicijo: "Tango (šp.), afro-kreolski družabni ples v 2/4 taktu, ki se je razvil iz kubanske habanere; imenujejo ga tudi argentinski tango. Po izvoru je posnemovalni bojni in živalski ritualni ples. Tango je slikovit, zelo senzualen in napeto kontroliran ples z velikim številom korakov in figur. Značilni so križni koraki z upognjenimi koleni ter napeti postanki sredi gibanja. Okoli leta 1910 je prišel v Evropo in doživel veliko popularnost; leta 192o so ga uvrstili med tekmovalne latinsko-ameriške plese." (iz malega leksikona CZ Ples, 1989)

Več pove zgodovina. O samem začetku to, da se je okoli leta 1883 pojavila tango habanera.Ta je imela dvojne korenine: habanero in tango andaluz ali tango flamenco. Druga vrsta tedanjega tanga je bila milonga (korenine: guajira flamenca), ki so jo plesali (gauči) na podeželju Argentine. Tango habanera je konec 19. stoletja zamrl. Z današnjim argentinskim tangom ima malo ali nič skupnega, je pa njegov direktni predhodnik. Sicer pa so kratke zgodovine tanga tako na tujih spletnih straneh (npr. tule) kakor na domačih (npr. tule).

Kratke zodovine tanga med koreninami današnjega argentinskega tanga morda premalokrat omenjajo candombe. O njem Bruno E. Romero: "Upogibanje kolen pri tangu je povezano s plesom candombe, ki so ga plesali afriški črnci, živeči v Buenos Airesu. Moški plesalci candombeja so svojo plesno veščino dokazovali s tem, da so plesali z upognjenimi koleni, tako pri hitrih osnovnih korakih (corridas) kakor pri obratih."

Kadar zaslišite igrati Tango negro, bodite pozorni. Kadar pri tem vidite na plesišču ali odru dobre tangerje, uživajte. Čeprav so pravi sladokusci za candombe tango redki.

Bonus: kurioziteta.

Južna Amerika konec 19. stoletja plesalcem sveta ni dala samo tanga. Dala mu je tudi maxixe (izg.: ma'šiši), ki se še redkeje omenja. O njem Encyclopedia Britannica (1986) piše: "Družabni ples, ki se je razvil v Braziliji okoli leta 1870 in v letih pred prvo svetovno vojno obnorel svet. V njem so se zlili elementi habanere, polke in podeželskegga afro-brazilskega plesa. Plesni pari so ga plesali v standardni plesni drži.Njegov del so bile pogosto improvizirane figure. Bil je soroden tangu (včasih so mu rekli tango maxixe) in je predhodnik sambe kot družabnega plesa."

Danes gojijo maxixe folklorne skupine, redkeje ga je videti na plesišču ali plesnem odru.