Moj gaj Znotrajsvet

bezeg * elder * ruis

Moj profil navaja keltski drevesni *koledar in **horoskop. Oba podatka zaslužita razlago. Še posebno, če se naj v nadaljevanju podam v svoj gaj Znotrajsvet.

Del bogatega keltskega izročila je druidski drevesni koledar, ki je imel 13 lunarnih mesecev plus 1 dan (13x28=364+1=365). Druidski zodiak je tako imel 13 drevesnih znamenj. Še podrobnejši astrološki drevesni koledar, ki je nastal na podlagi tega druidskega zodiaka in siceršnjega keltskega čaščenja dreves, navaja od 20 do 22 in celo 24 dreves (na primer Lunine bukve 2009 Mete Malus).

Po tem keltskem izročilu sem rojen v znamenju bezga, datum rojstva mi po horoskopu dodeljuje usodo in lastnosti jesena. Katera pa so drevesa tistih, s katerimi sem se v svojem ustvarjalnem duhovnem svetu dalj časa družil? Kakšen gaj bi torej ugledal, če bi, skupaj z mojimi, v njem rasla njihova drevesa? Nekakšen moj prevajalski gaj Znotrajsvet … Duhovni gaj, seveda brez tako globokih korenin in tako čudežnih lastnosti, kakor jih ima gaj Znotrajsvet (Immanent Grove) na otoku Roke, v katerem rastejo drevesa samo ene, drugod neznane vrste (zanje nima imena niti domača hardiščina), in ki je domovanje Mojstra Oblikodajalca s Šole za čarovnike iz vsega Zemljemorja.

Zaprem oči in v duhu zagledam gaj, v katerem – poleg mojega bezga z jesenom –, raste še en bezeg, v družbi z gabrom (Mark Twain 20. stoletja James Thurber), sedem bršljanov, ovijajočih se vsak okoli svojega javorja (trije za Nobelovo nagrajenko Doris Lessing, trije za Gandalfovo, PEN-ovo etc. nagrajenko Ursulo K. Le Guin in eden za Bookerjevega nagrajenca Thomasa Keneallyja), dve brezi v družbi z jelkama (za nesmrtnega J.R.R. Tolkiena), dva hrasta v družbi s figovcema (za Andersenovo nagrajenko Patricio Wrightson) in vrba žaljuka v družbi s topolom (za Lea Lionnija). Malce nenavaden, vendar zanimiv gaj.

Med vsemi drevesi v tem gaju pred mojimi duhovnimi očmi je en par še v poltemi: en javor, obraščen z bršljanom – za Poslednjo obalo (The Farthest Shore), ker še ni zagledala belega dne. Zato naj zdaj nanjo posije skromen sončni žarek in razkrije, da Ursula Le Guin njene zgodbe gotovo ni po naključju začela pod jerebiko. To drevo ima namreč v druidskem zodiaku od sile imenitno mesto:

jerebika * rowan * luis

Kratek citat z začetka Poslednje obale bodi zdaj ta sončni žarek:

Dvorišče z vodnjakom se je kopalo v marčnem soncu, ki je presevalo skoz mlado listje brestov in jesenov, med katerimi se je voda gnala kvišku skozi sence in svetline in se skoznje usipala v kamnito skledo. Ta nepokriti atrij je bil z vseh štirih strani obdan z visokimi kamnitimi zidovi. Onkraj njih so se vrstile sobe in dvorišča, hodniki, stebrišča in stolpiči, vse do debelega zunanjega zidovja rokejske Velike hiše /…/ Drevo, ki je bilo najbližje vodnjaku z vodometom, dorasla, košata jerebika, je s koreninami nagrbilo in razlomilo marmornati tlak. Razpoke je zarasel mah, ki se je v živo zelenih žilah razpredel na vse strani iz male trate okrog korita vodometa. Na nizki grbini mahu in marmorja je sedel fant in zavzeto gledal padajoči srednji curek vodometa. Bil je na pragu moškosti, vendarle še deček; vitek, oblečen v draga oblačila.