Thanksgiving Day Tango

Spet je minilo leto in spet je zahvalni dan. Hvaležen sem za vsak dan, hvaležen za vsak ples. Posebno za vsak tango …

Življenje je kakor tango: osnovni koraki so osnova vsega. Tudi življenje ima svoj paso basico. Lahko si med potjo iz dneva v dan privoščiš take ali drugačne okraske – zdaj ovinek nazaj, zdaj ovinek naprej pa parado in tak ali drugačen obrat pa zasuk okoli svoje (ali njene) osi … Toda vsakokrat, tako v tangu kakor v življenju, moraš končati njegov osnovni korak. Se v življenju vsak dan vrniti na izhodiščni položaj za nov dan – vsak drugačen, če hočeš biti zadovoljen, a vendar v osnovi vsak enak.

Niso vse šole tanga (niti življenja) enake. Lahko mi je prve lekcije tanga dala H., življenja B., – dodatne lekcije, ene in druge, so v rokah D. Na koncu se odločitev za eno izmed njih izbere v dvoje; zdaj sva DD.

Ko pride dan, da rečem: zdaj znam, je na vrsti izbira sloga. Ne čisto prosta. Vidim tri možnosti – dobesedno za tango in v parafrazi življenja – kako odplesati svojo vlogo:

Strastno. Tako kot protagonista Shall We Dance – Smem prosit? Se smem nasmejat?! Ni stvar v tem, da manjka Jennifer! Manjka nekaj drugega ali pa je nečesa preveč (kot logična karikatura: rigor ni enako Ri-Gere).

Elegantno. Tako kot doajen plesišča iz Tanga Carlosa Saure s Spominom (Recuerdo Osvalda Puglieseja)? Po letih primerljiv, a dvomim. Stvar sploh ni v letih soplesalke! Moja in njegova tango-zgodba nista primerljivi.

Humorno. Z nasmehom in izzivajoč nasmehe, kakor tisti par s »stražiškim tangom« (Gato Edgarda Donata). To! No – ko bi le zmogel … Splača se potruditi, morda je še čas! Zanj sem iz dneva v dan, iz tanga v tango hvaležen!

Bomo videli, kakšen bo tango življenja ob naslednjem zahvalnem dnevu.