foto © Zardéas
Ognjemeti v Zemljemorju niso kdove kako pogosti, tudi se po razkošnosti ne morejo kosati s tukaj in zdaj znanimi, kaj šele z onimi v Veli luki Terre Australis. Zato ne preseneča, da v opusu Ursule K. Le Guin o Zemljemorju lahko najdemo le tri omembe ognjemetov.
Prvič so omenjeni v sploh prvem delu o tem čar(ob)nem svetu, pravzaprav le o enem najzanimivejših otokov – o Pendorju. V zgodbi The Rule of Names ("Pravilo imen", 1964) beremo o g. Podhribarju, da "je bil edini čarovnik, ki ga je mali otok premogel, in si je zato zaslužil spoštovanje – a kako spoštovati majhnega, rejenega petdesetletnika, ki z navznoter zasukanimi nožnimi prsti raca po svetu, puha paro in se smehlja? Tudi pri delu ni bil kaj prida. Njegovi ognjemeti so bili resda dokaj bogati, a njegovi eliksirji so bili bolj blažev žegen."
(Lahko bi rekli, da se je s Pravilom imen in na Pendorju sploh vse začelo, še posebej, če vemo, da je bilo pravo ime g. Podbregarja Yevaud, in da se je z njim pozneje srečal Ged, še pozneje arhimag Zemljemorja.)
Druga omemba ognjemeta v Zemljemorju je v noveli Zverca (Zgodbe iz Zemljemorja, izvirno Dragonfly, prva objava 1997), in sicer v zvezi s coprnikom (faliranim študentom magije z Rokeja) Oklovincem v času, ko je bil domači čarodej Brezarja, gospodarja zahodnološke Irie. On je "nekajkrat ob toplih pomladnih večerih pričaral tudi zelo lep ognjemet".
Tretja omemba ognjemetov je v zgodbi Temna roža in Diamant (Zgodbe iz Zemljemorja, izvirno Darkrose and Diamond, prva objava 1999), kjer o posestniku in trgovcu z lesom Zlateju in njegovem sinu Diamantu, ob sinovem devetnajstem rojstnem dnevu izvemo: "Zlate je naročil pivo, hrano in ognjemet, Diamant pa je poskrbel za godce."
Ni komentarjev:
Objavite komentar