Korenine. In tango.

Vsakdo ima korenine. In to ne samo ene. Pa naj jih pozna ali ne; naj jih prizna ali ne; naj mu jih razkrijejo ali (nekatere) prikrijejo.

Vse, kar je živo, ima korenine. Na primer tango.

Nekaj da slutiti že ime. Najpopolnejši ameriški razlagalni slovar, Webster's Third International, navaja, da je ime sorodno ibibijski besedi tamgu, ki pomeni ples. Več avtorjev (npr. Piero Scaruffi) navaja, da izvira od imena tan-go, ki so ga v Urugvaju in Argentini dali bobnom afriških sužnjev.

Slutnjo potrdi leksikon z definicijo: "Tango (šp.), afro-kreolski družabni ples v 2/4 taktu, ki se je razvil iz kubanske habanere; imenujejo ga tudi argentinski tango. Po izvoru je posnemovalni bojni in živalski ritualni ples. Tango je slikovit, zelo senzualen in napeto kontroliran ples z velikim številom korakov in figur. Značilni so križni koraki z upognjenimi koleni ter napeti postanki sredi gibanja. Okoli leta 1910 je prišel v Evropo in doživel veliko popularnost; leta 192o so ga uvrstili med tekmovalne latinsko-ameriške plese." (iz malega leksikona CZ Ples, 1989)

Več pove zgodovina. O samem začetku to, da se je okoli leta 1883 pojavila tango habanera.Ta je imela dvojne korenine: habanero in tango andaluz ali tango flamenco. Druga vrsta tedanjega tanga je bila milonga (korenine: guajira flamenca), ki so jo plesali (gauči) na podeželju Argentine. Tango habanera je konec 19. stoletja zamrl. Z današnjim argentinskim tangom ima malo ali nič skupnega, je pa njegov direktni predhodnik. Sicer pa so kratke zgodovine tanga tako na tujih spletnih straneh (npr. tule) kakor na domačih (npr. tule).

Kratke zodovine tanga med koreninami današnjega argentinskega tanga morda premalokrat omenjajo candombe. O njem Bruno E. Romero: "Upogibanje kolen pri tangu je povezano s plesom candombe, ki so ga plesali afriški črnci, živeči v Buenos Airesu. Moški plesalci candombeja so svojo plesno veščino dokazovali s tem, da so plesali z upognjenimi koleni, tako pri hitrih osnovnih korakih (corridas) kakor pri obratih."

Kadar zaslišite igrati Tango negro, bodite pozorni. Kadar pri tem vidite na plesišču ali odru dobre tangerje, uživajte. Čeprav so pravi sladokusci za candombe tango redki.

Bonus: kurioziteta.

Južna Amerika konec 19. stoletja plesalcem sveta ni dala samo tanga. Dala mu je tudi maxixe (izg.: ma'šiši), ki se še redkeje omenja. O njem Encyclopedia Britannica (1986) piše: "Družabni ples, ki se je razvil v Braziliji okoli leta 1870 in v letih pred prvo svetovno vojno obnorel svet. V njem so se zlili elementi habanere, polke in podeželskegga afro-brazilskega plesa. Plesni pari so ga plesali v standardni plesni drži.Njegov del so bile pogosto improvizirane figure. Bil je soroden tangu (včasih so mu rekli tango maxixe) in je predhodnik sambe kot družabnega plesa."

Danes gojijo maxixe folklorne skupine, redkeje ga je videti na plesišču ali plesnem odru.

Ljubljanski zmaj at Wordia

Zmajski most, eden izmed štirih zmajev

Predvčerajšnjim, 27. decembra je bila na spletu v imenitnem novem angleškem razlagalnem video-slovarju (delno celo videopediji) wordia objavljena kot beseda dneva dragon (zmaj). Razlago besede v videu je prispevala Rachel Elnaugh, uspešna britanska podjetnica, in to ne po naključju. V prvih dveh serijah televizijskega šova Dragons' Den (Zmajski brlog) na BBC Two je bila ena izmed "zmajev" – podjetnikov multimilijonarjev, pripravljenih investirati v obetavne nove ideje tistih, ki so se upali podati v njihov "teve brlog". V njeni razlagi besede dragon in komentarju k njej so posebej zanimive tri upodobitve zmaja, med katerimi je prva – in tudi najbolj mogočna – nam vsem dobro znana: ljubljanski zmaj, simbol naše prestolnice. Ja, eden tistih štirih zmajev z Zmajskega mostu. Ne verjamete? Primerjajte sami! Na slikah spodaj ni isti izmed štirih (o tem pričajo različne vremenske srage), sta pa zanesljivo dva izmed teh štirih zmajskih bratov. Imamo torej zmaja par excellence!

Imamo morda v našem javnem življenju še koga, ki bi bil lahko primeren za slovarsko razlago - česar koli? Morda padlega tajkuna? Ali angela varuha demokracije? Na dan s predlogi: tu je zmajski brlog za take ideje!

300 dni

Čas je zelo relativna dimenzija bivanja. V življenju človeka je 300 dni čas, ko je otrok iz nebogljenega dojenčka postal vedoželjen kobacaj in se začenja pripravljati, da se postavi na noge in začne raziskovati svet. V življenju enodnevnice (če verjamemo besedi na besedo in jo vzamemo dobesedno dobesedno), je 300 dni čas 300 generacij …

Za vrsto homo sapiens 300 generacij pomeni (v očeh posameznika) ogromen, malone nepredstavljiv časovni lok. Kolikšen? Približek k neki predstavi je kajpak mogoč, z nekaj matematike in nekaj zgodovine. Vzemimo za časovni lok ene generacije biblijski vatel – čeprav je star, v očeh današnjega človeka prastar in zastarel, a ni nujno slab, saj je večina preteklih 300 generacij živela v biblijskih časih – in predbibljiskih, če naj verjamemo, da sega biblijski čas (Prva Mojzesova knjiga, Genesis) le 4000 let pred naše štetje. Takrat se je človeški rod plodil mlajši, zato je bil generacijski ritem hitrejši kot današnji. V Jobovi knjigi je zapisano: »Job je potem živel še sto štirideset let in je videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu (42:16)«. Ker je 140 : 4 = 23,3333, je 300 x 23,3333 = 7000. Za danes, leta 2009 živečega človeka to pomeni, da takrat, ko misli na čas pred 300 generacijami, misli na leto 4991 pr.n.št., ali zaokroženo 5000 pr.n.št. Predstavljati si mora – če je iz sredozemskega prostora –, začetek mlajše kamene dobe, neolitika v jugovzhodni Evropi, začetek dobe stalnega naseljevanja, od katerega bo minilo še 3000 let do najstarejših datiranih artefaktov iz koliščarske kulture na ljubljanskem barju.

V življenju enega človeka je časovni lok 300 dni prav tako relativen: velik na začetku življenja – majhen proti njegovemu koncu (razen v kakšnih posebnih okoliščinah).

Disclaimer: Kar je tu zapisano o življenju muhe enodnevnice, je brez znanstvene podlage. Je preprosta zloraba imena nedolžnega insekta, katerega življenje v podobi eterično lahkotne in le svatovanju v rojih zavezane mušice – to traja manj kot en sam dan –, ima za seboj štiri leta garanja njene ličinke. Namerna zloraba zaradi aluzije na iluzijo, da biva le tisto, kar vidimo. Ni res: to je le antropocentrična, egocentrična iluzija – na srečo tistih, ki jih ne vidimo.

All You Need Is Love

Domovoj & Yellow Submarine

© by Heinz Edelmann

In kakšna sinapsa poveže domovoja z Beatlesi? O domovoju ne bi razlagal, ker ga je (se je?) Domovoj tako izčrpno že opisal sam. O Beatlesih ne bi razlagal, ker so v kulturni zavesti (še) živi. O sinapsi – pač le tisti v mojem živčnem sistemu – je seveda treba nekaj reči.

Zgornji domovoj je iz prve angleške izdaje škratoslovskega priročnika Nancy Arrowsmith A Field Guide To The Little People (Macmillan London Ltd., 1977) – ki jo je odlično ilustriral Heinz Edelmann, na Češkem (Ústí nad Labem) rojeni in v Stuttgartu, letos (21. julija) pri 75 letih, umrli oblikovalec in ilustrator. Za Tolkienoljube in sploh obiskovalce Srednjega sveta bo zanimivo, da je ilustriral tudi prvo nemško izdajo Gospodarja prstanov. Za tiste, ki so se mladi spraševali, kako bo When I'm 64 (zdaj pa jih imajo tam okoli) – je predvsem ustvarjalec likov v animiranem filmu Yellow Submarine, in kot umetniški direktor filma seveda celotne njegove psihedelične podobe. Obiskovalcem svetovnih razstav bo ostal v spominu kot avtor fantazijske ptičje maskote Curro za Expo 1992 v Sevilli.

Heinz Edelmann je deloval v Nemčiji, Angliji, na Nizozemskem; na likovni akademiji v Stutgartu je poučeval oblikovanje. Njegov oblikovalski opus je ogromen (oglaševanje, posebej plakati, knjižne opreme itd.) in je vplival na številne avtorje. Značilno za njegov grafični slog je bilo (po besedah pisca nekrologa v New York Timesu) združevanje »impresionistične in ekspresionistične občutljivosti, podložene z duhovitostjo, humorjem in ironijo«.

Občutljivost, impresivnost, ekspesivnost, duhovitost, humor – pet dobrih lastnosti, če hočeš, da te kdo (u)sliši, ko oddaš signal: All I Need Is Love.

Thanksgiving Day Tango

Spet je minilo leto in spet je zahvalni dan. Hvaležen sem za vsak dan, hvaležen za vsak ples. Posebno za vsak tango …

Življenje je kakor tango: osnovni koraki so osnova vsega. Tudi življenje ima svoj paso basico. Lahko si med potjo iz dneva v dan privoščiš take ali drugačne okraske – zdaj ovinek nazaj, zdaj ovinek naprej pa parado in tak ali drugačen obrat pa zasuk okoli svoje (ali njene) osi … Toda vsakokrat, tako v tangu kakor v življenju, moraš končati njegov osnovni korak. Se v življenju vsak dan vrniti na izhodiščni položaj za nov dan – vsak drugačen, če hočeš biti zadovoljen, a vendar v osnovi vsak enak.

Niso vse šole tanga (niti življenja) enake. Lahko mi je prve lekcije tanga dala H., življenja B., – dodatne lekcije, ene in druge, so v rokah D. Na koncu se odločitev za eno izmed njih izbere v dvoje; zdaj sva DD.

Ko pride dan, da rečem: zdaj znam, je na vrsti izbira sloga. Ne čisto prosta. Vidim tri možnosti – dobesedno za tango in v parafrazi življenja – kako odplesati svojo vlogo:

Strastno. Tako kot protagonista Shall We Dance – Smem prosit? Se smem nasmejat?! Ni stvar v tem, da manjka Jennifer! Manjka nekaj drugega ali pa je nečesa preveč (kot logična karikatura: rigor ni enako Ri-Gere).

Elegantno. Tako kot doajen plesišča iz Tanga Carlosa Saure s Spominom (Recuerdo Osvalda Puglieseja)? Po letih primerljiv, a dvomim. Stvar sploh ni v letih soplesalke! Moja in njegova tango-zgodba nista primerljivi.

Humorno. Z nasmehom in izzivajoč nasmehe, kakor tisti par s »stražiškim tangom« (Gato Edgarda Donata). To! No – ko bi le zmogel … Splača se potruditi, morda je še čas! Zanj sem iz dneva v dan, iz tanga v tango hvaležen!

Bomo videli, kakšen bo tango življenja ob naslednjem zahvalnem dnevu.

Amobacter draconi

Pa še to:

Pri osebku so ugotovljeni prvi znaki recidiva po okužbi z Amobacter draconi, soj T-HaNu. Ordinirana je občasna kratkotrajna osama in devetmesečna splošna omejitev socialnih stikov.

(n.b. Some reluctance to accept the prescribed therapy has been detected in the family of the afflicted person.)

Happy birthday, dear Ursula!

lebannen, jerebika

V Portlandu, Oregon se je pravkar začelo svitati (astronomical twilight); temperatura je 54°F (12°C), piha rahel jugovzhodnik. Čez poldrugo uro bo na nebo, prekrito s težkimi oblaki, vzšlo sonce, napočil bo svetli del dneva in takrat bo že spodobno potrkati na vrata dobre znanke, tako rekoč prijateljice, s katero sem zadnja leta preživel in še preživljam cele dneve. Vsakokrat, ko sem povabljen v katerega izmed njenih svetov, se ne morem upreti vabilu, vselej domala uročen, kakor da bi bil tudi meni namenjen skrivnostni, v zemljemorskem staroreku, jeziku zmajev, zapisani urok Noth hierth malk man, hiolk han merth han! Vendar pa se takoj nato počutim, kakor da bi prišel domov (Always Coming Home).

Napočil je torej dan in kmalu bo prišla ura, da v mislih potrkam na tista vrata in rečem:

Vse najboljše, draga Ursula, za Tvoj osemdeseti rojstni dan. Še na mnoga leta in še na mnogo knjig – in naj še velikokrat vzide sonce v vseh Tvojih svetovih!

Naš Radio Slovenija (program Ars) se je minulo soboto spomnil osemdesetletnice Ursule K. Le Guin z odlomkom iz romana Začetni kraj (The Beginning Place). Angleški BBC 7 je počastil njen jubilej z »Dnevnikom vrtnice« (The Diary of the Rose) minulo nedeljo (prvi del, nadaljevanje prihodnjo). Sam ji ne morem poslati vrtnice, zato k voščilu na začetku pripenjam bogato obloženo vejo jerebike iznad fužinske planine Laz (kdor je prebral Poslednjo obalo in moj zapis od 13. decembra lani, bo vedel zakaj). Na koncu dodajam ljubeznivega, mehkega zmaja, ki sem ga srečal v bližini planine Ovčarije – čisto drugačnega, kot je ognjena pošast, ki kraljuje dobrih 50 milj proč od njenega Portlanda in ki je, kakor mi je pisala, navdihovala njene zmaje.

haath, zmaj

Podpisujem pa voščilo s povabilom (v jeziku zmajev, naj mi tega ne zamerijo): Nam hietha arw Zardéas arkvaissa!