Ljubljanski zmaj at Wordia

Zmajski most, eden izmed štirih zmajev

Predvčerajšnjim, 27. decembra je bila na spletu v imenitnem novem angleškem razlagalnem video-slovarju (delno celo videopediji) wordia objavljena kot beseda dneva dragon (zmaj). Razlago besede v videu je prispevala Rachel Elnaugh, uspešna britanska podjetnica, in to ne po naključju. V prvih dveh serijah televizijskega šova Dragons' Den (Zmajski brlog) na BBC Two je bila ena izmed "zmajev" – podjetnikov multimilijonarjev, pripravljenih investirati v obetavne nove ideje tistih, ki so se upali podati v njihov "teve brlog". V njeni razlagi besede dragon in komentarju k njej so posebej zanimive tri upodobitve zmaja, med katerimi je prva – in tudi najbolj mogočna – nam vsem dobro znana: ljubljanski zmaj, simbol naše prestolnice. Ja, eden tistih štirih zmajev z Zmajskega mostu. Ne verjamete? Primerjajte sami! Na slikah spodaj ni isti izmed štirih (o tem pričajo različne vremenske srage), sta pa zanesljivo dva izmed teh štirih zmajskih bratov. Imamo torej zmaja par excellence!

Imamo morda v našem javnem življenju še koga, ki bi bil lahko primeren za slovarsko razlago - česar koli? Morda padlega tajkuna? Ali angela varuha demokracije? Na dan s predlogi: tu je zmajski brlog za take ideje!

300 dni

Čas je zelo relativna dimenzija bivanja. V življenju človeka je 300 dni čas, ko je otrok iz nebogljenega dojenčka postal vedoželjen kobacaj in se začenja pripravljati, da se postavi na noge in začne raziskovati svet. V življenju enodnevnice (če verjamemo besedi na besedo in jo vzamemo dobesedno dobesedno), je 300 dni čas 300 generacij …

Za vrsto homo sapiens 300 generacij pomeni (v očeh posameznika) ogromen, malone nepredstavljiv časovni lok. Kolikšen? Približek k neki predstavi je kajpak mogoč, z nekaj matematike in nekaj zgodovine. Vzemimo za časovni lok ene generacije biblijski vatel – čeprav je star, v očeh današnjega človeka prastar in zastarel, a ni nujno slab, saj je večina preteklih 300 generacij živela v biblijskih časih – in predbibljiskih, če naj verjamemo, da sega biblijski čas (Prva Mojzesova knjiga, Genesis) le 4000 let pred naše štetje. Takrat se je človeški rod plodil mlajši, zato je bil generacijski ritem hitrejši kot današnji. V Jobovi knjigi je zapisano: »Job je potem živel še sto štirideset let in je videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu (42:16)«. Ker je 140 : 4 = 23,3333, je 300 x 23,3333 = 7000. Za danes, leta 2009 živečega človeka to pomeni, da takrat, ko misli na čas pred 300 generacijami, misli na leto 4991 pr.n.št., ali zaokroženo 5000 pr.n.št. Predstavljati si mora – če je iz sredozemskega prostora –, začetek mlajše kamene dobe, neolitika v jugovzhodni Evropi, začetek dobe stalnega naseljevanja, od katerega bo minilo še 3000 let do najstarejših datiranih artefaktov iz koliščarske kulture na ljubljanskem barju.

V življenju enega človeka je časovni lok 300 dni prav tako relativen: velik na začetku življenja – majhen proti njegovemu koncu (razen v kakšnih posebnih okoliščinah).

Disclaimer: Kar je tu zapisano o življenju muhe enodnevnice, je brez znanstvene podlage. Je preprosta zloraba imena nedolžnega insekta, katerega življenje v podobi eterično lahkotne in le svatovanju v rojih zavezane mušice – to traja manj kot en sam dan –, ima za seboj štiri leta garanja njene ličinke. Namerna zloraba zaradi aluzije na iluzijo, da biva le tisto, kar vidimo. Ni res: to je le antropocentrična, egocentrična iluzija – na srečo tistih, ki jih ne vidimo.

All You Need Is Love

Domovoj & Yellow Submarine

© by Heinz Edelmann

In kakšna sinapsa poveže domovoja z Beatlesi? O domovoju ne bi razlagal, ker ga je (se je?) Domovoj tako izčrpno že opisal sam. O Beatlesih ne bi razlagal, ker so v kulturni zavesti (še) živi. O sinapsi – pač le tisti v mojem živčnem sistemu – je seveda treba nekaj reči.

Zgornji domovoj je iz prve angleške izdaje škratoslovskega priročnika Nancy Arrowsmith A Field Guide To The Little People (Macmillan London Ltd., 1977) – ki jo je odlično ilustriral Heinz Edelmann, na Češkem (Ústí nad Labem) rojeni in v Stuttgartu, letos (21. julija) pri 75 letih, umrli oblikovalec in ilustrator. Za Tolkienoljube in sploh obiskovalce Srednjega sveta bo zanimivo, da je ilustriral tudi prvo nemško izdajo Gospodarja prstanov. Za tiste, ki so se mladi spraševali, kako bo When I'm 64 (zdaj pa jih imajo tam okoli) – je predvsem ustvarjalec likov v animiranem filmu Yellow Submarine, in kot umetniški direktor filma seveda celotne njegove psihedelične podobe. Obiskovalcem svetovnih razstav bo ostal v spominu kot avtor fantazijske ptičje maskote Curro za Expo 1992 v Sevilli.

Heinz Edelmann je deloval v Nemčiji, Angliji, na Nizozemskem; na likovni akademiji v Stutgartu je poučeval oblikovanje. Njegov oblikovalski opus je ogromen (oglaševanje, posebej plakati, knjižne opreme itd.) in je vplival na številne avtorje. Značilno za njegov grafični slog je bilo (po besedah pisca nekrologa v New York Timesu) združevanje »impresionistične in ekspresionistične občutljivosti, podložene z duhovitostjo, humorjem in ironijo«.

Občutljivost, impresivnost, ekspesivnost, duhovitost, humor – pet dobrih lastnosti, če hočeš, da te kdo (u)sliši, ko oddaš signal: All I Need Is Love.

Thanksgiving Day Tango

Spet je minilo leto in spet je zahvalni dan. Hvaležen sem za vsak dan, hvaležen za vsak ples. Posebno za vsak tango …

Življenje je kakor tango: osnovni koraki so osnova vsega. Tudi življenje ima svoj paso basico. Lahko si med potjo iz dneva v dan privoščiš take ali drugačne okraske – zdaj ovinek nazaj, zdaj ovinek naprej pa parado in tak ali drugačen obrat pa zasuk okoli svoje (ali njene) osi … Toda vsakokrat, tako v tangu kakor v življenju, moraš končati njegov osnovni korak. Se v življenju vsak dan vrniti na izhodiščni položaj za nov dan – vsak drugačen, če hočeš biti zadovoljen, a vendar v osnovi vsak enak.

Niso vse šole tanga (niti življenja) enake. Lahko mi je prve lekcije tanga dala H., življenja B., – dodatne lekcije, ene in druge, so v rokah D. Na koncu se odločitev za eno izmed njih izbere v dvoje; zdaj sva DD.

Ko pride dan, da rečem: zdaj znam, je na vrsti izbira sloga. Ne čisto prosta. Vidim tri možnosti – dobesedno za tango in v parafrazi življenja – kako odplesati svojo vlogo:

Strastno. Tako kot protagonista Shall We Dance – Smem prosit? Se smem nasmejat?! Ni stvar v tem, da manjka Jennifer! Manjka nekaj drugega ali pa je nečesa preveč (kot logična karikatura: rigor ni enako Ri-Gere).

Elegantno. Tako kot doajen plesišča iz Tanga Carlosa Saure s Spominom (Recuerdo Osvalda Puglieseja)? Po letih primerljiv, a dvomim. Stvar sploh ni v letih soplesalke! Moja in njegova tango-zgodba nista primerljivi.

Humorno. Z nasmehom in izzivajoč nasmehe, kakor tisti par s »stražiškim tangom« (Gato Edgarda Donata). To! No – ko bi le zmogel … Splača se potruditi, morda je še čas! Zanj sem iz dneva v dan, iz tanga v tango hvaležen!

Bomo videli, kakšen bo tango življenja ob naslednjem zahvalnem dnevu.

Amobacter draconi

Pa še to:

Pri osebku so ugotovljeni prvi znaki recidiva po okužbi z Amobacter draconi, soj T-HaNu. Ordinirana je občasna kratkotrajna osama in devetmesečna splošna omejitev socialnih stikov.

(n.b. Some reluctance to accept the prescribed therapy has been detected in the family of the afflicted person.)

Happy birthday, dear Ursula!

lebannen, jerebika

V Portlandu, Oregon se je pravkar začelo svitati (astronomical twilight); temperatura je 54°F (12°C), piha rahel jugovzhodnik. Čez poldrugo uro bo na nebo, prekrito s težkimi oblaki, vzšlo sonce, napočil bo svetli del dneva in takrat bo že spodobno potrkati na vrata dobre znanke, tako rekoč prijateljice, s katero sem zadnja leta preživel in še preživljam cele dneve. Vsakokrat, ko sem povabljen v katerega izmed njenih svetov, se ne morem upreti vabilu, vselej domala uročen, kakor da bi bil tudi meni namenjen skrivnostni, v zemljemorskem staroreku, jeziku zmajev, zapisani urok Noth hierth malk man, hiolk han merth han! Vendar pa se takoj nato počutim, kakor da bi prišel domov (Always Coming Home).

Napočil je torej dan in kmalu bo prišla ura, da v mislih potrkam na tista vrata in rečem:

Vse najboljše, draga Ursula, za Tvoj osemdeseti rojstni dan. Še na mnoga leta in še na mnogo knjig – in naj še velikokrat vzide sonce v vseh Tvojih svetovih!

Naš Radio Slovenija (program Ars) se je minulo soboto spomnil osemdesetletnice Ursule K. Le Guin z odlomkom iz romana Začetni kraj (The Beginning Place). Angleški BBC 7 je počastil njen jubilej z »Dnevnikom vrtnice« (The Diary of the Rose) minulo nedeljo (prvi del, nadaljevanje prihodnjo). Sam ji ne morem poslati vrtnice, zato k voščilu na začetku pripenjam bogato obloženo vejo jerebike iznad fužinske planine Laz (kdor je prebral Poslednjo obalo in moj zapis od 13. decembra lani, bo vedel zakaj). Na koncu dodajam ljubeznivega, mehkega zmaja, ki sem ga srečal v bližini planine Ovčarije – čisto drugačnega, kot je ognjena pošast, ki kraljuje dobrih 50 milj proč od njenega Portlanda in ki je, kakor mi je pisala, navdihovala njene zmaje.

haath, zmaj

Podpisujem pa voščilo s povabilom (v jeziku zmajev, naj mi tega ne zamerijo): Nam hietha arw Zardéas arkvaissa!

Cesar nima ničesar na sebi!

Oskar za svobodomiselnost

Se spominjate filma Romanca v Seattlu (Sleepless in Seattle, 1993), romantične komedije Nore Ephron s Tomom Hanksom in Meg Ryan v glavnih vlogah? Življenje je vse preveč poredko romanca ali romantična komedija … Seattle (zvezna država Washington, cca 600.000 prebivalcev) je v resničnem svetu sedež letalske družbe Boeing, vesoljske industrije, treh univerz … – in središče 3,6 mio velikega metropolitanskega območja, v katerem je tudi 26 km oddaljeni »satelitski« Redmond (cca 50.000 duš), ki je sedež Microsofta (in ki se, mimogrede, ponosno hvali kot »kolesarska prestolnica ameriškega severozahoda«). In zakaj prav danes o Seattlu?

Čez en mesec – na začetku najbolj deževnega meseca v tem najbolj deževnem ameriškem mestu – se bo 6. novembra 2009 ob 7h zvečer začela tridnevna 32. konvencija vseameriške Fundacije za svobodo od religije (Freedom From Religion Foundation, FFRF). Fundacija je bila ustanovljena leta 1976, dve leti pozneje pa dobila status vsedržavne fundacije (danes menda šteje okoli 13.000 članov). Njen glavni cilj je dosledno uveljavljanje ločitve države od cerkve, ustavno zagotovljene od leta 1791 s prvim amandmajem k ustavi ZDA, in izobraževanje javnosti o ateizmu, agnosticizmu in nereligioznosti. Njeno geslo je: Svoboda sloni na svobodomislecih (Freedom depends upon freethinkers). Njen opomin javnosti na obcestnih tablah: Varuj se dogme (Beware of Dogma) in podobnih. Njen poziv državi, naj vedno in povsod spoštuje prvi amandma, pa dobi o božiču vsako leto tudi fizično obliko v kovinski tabli pred kongresno palačo države Wisconsin (leta 2008 enaki tudi pred kongresno palačo države Washington), na kateri piše:

At this season of the Winter Solstice may reason prevail.
There are no gods, no devils, no angels, no heaven or hell.
There is only our natural world.
Religion is but myth and superstition that hardens hearts and enslaves minds.

V tem času zimskega obrata naj prevlada razum.
Nobenih bogov ni, ne hudičev, ne angelov, ne nebes in ne pekla.
Samo ta svet obstaja, ki nas obdaja.
Religija je le mit in praznoverje, ki srce otrdi in zasužnji duha.
(prev. Zardéas)

Kot »glavno zvezdo« konvencije napovedujejo meščana Seattla Ronalda Prescotta Reagana – ki je bolj znan kot Ron Reagan (s tem imenom vodi vsakodnevno triurno oddajo Ron Reagan Show na radijskih valovih Air America) ali Ronald Reagan Jr., sin pokojnega predsednika Ronalda Reagana. Znan je po svojih liberalnih in naprednih pogledih (enako tudi njegova sestra Patti Davis, medtem ko je bil njun oče znan kot zapriseženo konzervativen in globoko veren). Ron Regan se »brez vsakega sramu izjavlja za ateista« in je leta 2004, kot priznanje za javne izjave o religiji ob očetovem pogrebu in pozneje, prejel priznanje, ki ga FFRF podeljuje od leta 1999 vidnim osebnostim za njihove javne nastope, v katerih so se odkrito izrekli proti religiji.

Nagrada se – po odkritih besedah otroka v slavni Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila – imenuje Emperor Has No Clothes Award (nagrada »Cesar nima ničesar na sebi«). K njej sodi podelitev kipca, ki ga izdelujejo v delavnicah, iz katerih prihajajo filmski Oskarji. Prvi je prejel to nagrado Steven Weinberg, profesor fizike in astronomije na Univerzi Austin, Teksas, dobitnik Nobelove nagrade za fiziko 1979, ki je rekel: »Religija je žalitev človeškega dostojanstva. Z njo ali brez nje bi imeli dobre ljudi, ki počno dobre stvari, in hudobne ljudi, ki počno hudobije. Zato da bi dobri ljudje počeli hudobije, pa je potrebna religija.« (Religion is an insult to human dignity. With or without it you would have good people doing good things and evil people doing evil things. But for good people to do evil things, that takes religion.) Leta 2001 je to nagrado prejel priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist« Richard Dawkins, pri nas najbolj znan po prevedenih delih Sebični gen in Bog kot zabloda.

A le zakaj, zaboga – ali pač za vraga? – se bosta nemara vprašali B. in V., le zakaj toliko in tako podrobno pisati o konvenciji neke ameriške civilno-družbene organizacije in o njeni nagradi s čudaškim imenom Cesar nima ničesar na sebi?

Prvič zato, ker združuje vrsto uglednih ljudi, ki se borijo za svobodo duha, brez katere ni nobene svobode – v deželi, o kateri vemo veliko in malo, malo tudi o tem njenem obrazu.

Drugič zato, ker bo 6. novembra na 32. konvenciji vseameriške Fundacije za svobodo od religije prejela nagrado Cesar nima ničesar na sebi tudi pisateljica Ursula K. Le Guin, ki sebe opredeljuje kot nereligiozno.

In tretjič zato, ker se včasih v našem javnem življenju zazdi, kakor da je frajgajst – svobodomislec še vedno psovka, kakršno je moral nič kolikokrat slišati France Prešeren. Čeprav so tudi svetli primeri, ki vzbujajo upanje, kot denimo imenovanje Aleša Guliča, deklariranega ateista na mesto direktorja urada za odnose (države) z verskimi skupnostmi.