Funkcionarjeva nova oblačila

© W. H. Robinson, neponovljivi ilustrator

Neverjetnih prigod profesorja Modrinjaka Normana Hunterja

v nepozabnem prevodu Janeza Gradišnika, Mladinska knjiga, 1954

Odkar smo v evropskih integracijah, v katerih je angleščina lingua franca, se v pravnih predpisih večkrat najde kaj zanimivega za prevajalca. Ljubek primer je Zakon o integriteti v javnem sektorju, ki je od 17. marca v javni razpravi. O njem se vse več javno govori in vedno znova me zbode izraz integriteta javnih funkcionarjev. Kaj za vraga to v resnici, po naše, je?

Odprem predlog in brez težav ugotovim, da naj bi bili javni funkcionarji men of integrity, torej neoporečni ljudje. Take prevodne rešitve (integrity – neoporečnost) so v terminološki bazi Evroterm že objavljene. Zato bi lahko namesto Zakona o integriteti v javnem sektorju brez težav dobili Zakon o neoporečnosti v javnem sektorju, ki bi »določal ukrepe in metode za krepitev neoporečnosti in preglednosti ter za preprečevanje korupcije …« (1. člen); ki bi »visoko stopnjo zavesti in odgovornosti posameznikov in institucij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj za to, da bi bila javna oblast, javna funkcija, javno pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje v javnih zadevah uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in moralno-etičnimi standardi« (5. člen) brez težav opredelil kot neoporečnost; in po katerem bi sedanjo Komisijo za preprečevanje korupcije brez zadrege in dvoumnosti nasledila Komisija za neoporečnost in preprečevanje korupcije (6. člen).

In se vprašam: v čem pa potlej je težava? Menda ne v tem, da je med besedama neoporečnost in integriteta, kakor funkcionirata v našem jeziku, vendarle globoka razlika: neoporečen si (ali nisi), integriteto pa imaš (ali je nimaš). In če nekaj nisi, pač nisi in ti ni pomoči. Če pa nečesa nimaš, to še zmeraj lahko dobiš; no, za primerno ceno, kot pravijo.

Zatorej prav lahko, le s kančkom zlobe, v duhu vidim Funkcionarjeva nova oblačila: sliko funkcionarja, odetega v integriteto, ki pomirja druge funkcionarje, navadnim ljudem pa vliva upanje, da je vse prav, ko jim zakriva, kaj so upravičeni pričakovati. Le nedolžnemu otroškemu očesu ne uide, da je gola resnica pač nekje drugje …