Gospe in gospodične

Zmeraj prijetni in zabavni Andrej Karoli je danes v »jutranji domislici« ob 8.15 lansiral temo o domnevnem dokumentu evropskega parlamenta na temo enakih možnosti za oba spola in z njo povezane nesprejemljivosti seksističnega govora – domnevne prepovedi naslavljanja članic evropskega parlamenta z gospo ali gospodično, če bi to lahko bilo zanje žaljivo.

Žal sem (med vožnjo) slišal le dovtipni zaključek uvoda (ali poznejši vložek) A. K. in tirado nekega gospoda Dušana, ki se je nekoliko oddaljil od teme in se »omejil« na (milo rečeno) izpoved vsesplošne in fundamentalistične evro-skepse. Nadaljnje klice v eter Vala 202 na to temo je preprečila intervencija gospe, ki se je predstavila kot (če me spomin ne vara) vodja slovenske pisarne evropskega parlamenta. To je dosegla s preprostim demantijem obstoja dokumenta, o katerem se je razpisal (ali bolje, katerega obstoj si je izmislil) britanski evro-skeptični Daily Telegraph – in sprožil ne le debate na forumih doma, temveč odmeve vse od Armenije do Tajske, kajpak tudi pri nas.

Po svoje škoda, saj bi se drugače, na sicer majhnem vzorcu, morda pokazala slika ozaveščenosti (predvsem moške) slovenske populacije o tej temi. Ne bi me začudilo, če bi bila to slika zagovarjanja tradicije (seveda patriarhalne, torej – v kontekstu jutranje teme A. K. – seksistične tradicije) … Na to temo me danes preganja samo dvoje:

Prvič: gospa ali gospodična. Ali ni že čas, da tudi jezik prestopi iz patriarhalne v postmoderno dobo? V govoru patriarhalne družbe je ženska iz gospodične postala gospa takrat, ko se je z možitvijo osamosvojila od rodne družine (pardon: družine svojega očeta) in svojo neobstoječo samostojnost izročila svojemu možu, glavi na novo nastajajoče družine. Ženska, ki se ni poročila, je (lahko vse do smrti), ostala gospodična (na splošno s slabšalnim prizvokom). V moderni družbi, ki zdaj menda živi že v postmoderni dobi, se ženska osamosvoji – enako kot moški – takrat ko začne sama skrbeti zase, če ji je sreča mila »služiti svoj kruh«. Zato je predvsem vsako z delom osamosvojeno žensko, ne glede na njeno starost in »zakonski stan« edino prav nagovoriti z gospo. Enako mora veljati tudi za žensko, ki je s končanim šolanjem pridobila poklic, čeprav ne tudi zaposlitve. (Disclaimer: Pa ne da bi to zraslo na mojem zeljniku in ne da bi mi odgovorilo na vse dileme, v čisto vseh družabnih položajih. Tako so mi povedali … seveda ne strici, pač pa za te reči občutljivi in dobro poučeni, tudi v mednarodnem prostoru razgledani ljudje, s katerimi sem imel poslovne stike. Tega je že dobrih deset let, a to v razvoju jezika seveda ni veliko. Dileme glede vprašanja, ki ne sodi le v bonton, ampak je zame zanimivo zlasti kot vprašanje jezikovne rabe, seveda so in se debata o njih občasno razvije tudi na kakšnem našem forumu.)

Drugič: moška spolna slovnična oblika. Prav zdaj se odločam za majhen eksperiment. V osnutku nekega precej formalnega in uradnega besedila bom poskusil uveljaviti na glavo postavljeno običajno dikcijo, da »moška spolna slovnična oblika velja za oba spola« – nekako takole: »… v tem dokumentu uporabljena ženska spolna slovnična oblika se nanaša na osebe obeh spolov«. Ne pričakujem, da bo šlo brez ugovorov (če nič drugega, s sklicevanjem na uradno prakso zakonodajalca), čeprav dokument govori o funkcijah, ki jih že dolgo zasedajo predvsem ženske oziroma gospe, le redkokdaj kak moški oziroma gospod.