Sinoči, po dolgem času, srečanje s preteklostjo. Tisto izpred osmih let in štiridesetih let pred tem. Ob štiridesetletnici stanovskega društva. Prišel z mešanimi občutki, odšel pomirjen. Z živim šopkom zvezdic obdarjen. Nobenih senc preteklosti ni bilo.
Imel sem dobre kolege, tistih skoraj štirideset let. Še vedno imam dobre kolege med njimi, zlasti kolegice. Nobenih senc preteklosti ni bilo sinoči. Iz preteklosti so zasijala – ker sem lahko izbiral – sama sonca. Življenja, mladostne energije, optimizma polna sonca. In – zdelo se je, kot da tudi njim ni bilo odveč, da so posijala name …
Oddaljena sonca so zvezde, sončeca zvezdice. Še lep čas bodo sijale v spominu!
Pa še o nečem se je bilo lepo znova prepričati: Imamo sijajnega predsednika – države!
Imel sem dobre kolege, tistih skoraj štirideset let. Še vedno imam dobre kolege med njimi, zlasti kolegice. Nobenih senc preteklosti ni bilo sinoči. Iz preteklosti so zasijala – ker sem lahko izbiral – sama sonca. Življenja, mladostne energije, optimizma polna sonca. In – zdelo se je, kot da tudi njim ni bilo odveč, da so posijala name …
Oddaljena sonca so zvezde, sončeca zvezdice. Še lep čas bodo sijale v spominu!
Pa še o nečem se je bilo lepo znova prepričati: Imamo sijajnega predsednika – države!
Ni komentarjev:
Objavite komentar