Pričakovanje

 
Des Glűcks erwarte ich. 

Srečo pričakujem. 

Gasthof Strudengau

Grein am Donau(radweg)

8.6.2014 

 Kje in kako pa 8.6.2015?

Kakor v zrcalu

 

Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje.

Prvo pismo Korinčanom 13,12 

Travne bilke, pomisel

Nebo in trave, Altemaver

foto © Zardéas 

Walt Whitman: 

Menim, da ena travna bilka ne pomeni nič manj kot 

dnevni obrat zvezd … 

Pesem o sebi, 31  

(prev. Uroš Mozetič)

Mar res?

Novi časi, bela štorklja!

Urbana Ciconia ciconia
foto © Zardéas 

Na eni hiši črna zastava visi,

z druge bela štorklja v globino zre,

 od višine se zvrti

na eni strani črna kitara zveni,

na drugi bela svežina mladosti …

Teden spominov

V ponedeljek zvečer slovo od tasta. Umrl, zaspal je triinšestdeset dni prej, preden bi dopolnil 98 let. Rojen v drugem letu prve svetovne vojne … Zadnje tedne, vse od velike noči naprej, je živel v spominih na mladost, na rojstno vas, se v zadnji mesec že moteni zavesti pravzaprav preselil vanjo. Njegova smrt nas je vse preselila v naše mlajše dni, nas napolnila s spomini nanj, na čase, ki smo jih preživljali z njim. 

V četrtek obletnica mature, srečanje z nekdanjimi sošolci. Skoraj vsi rojeni v prvem letu druge svetovne vojne … Prijetno druženje, obujeni številni spomini – čeprav niso bili tudi predmet pogovorov, ti so bili večinoma o (bolj ali manj prozaični) sedanjosti, pa tudi o načrtih in upih za prihodnost. Zame tudi tokrat najprijetnejši pogovor z M.

(O četrtku velja povedati še tole: pred popoldanskim srečanjem v Kranju, dopoldne Ljubljana, slovo od rokopisa Drugega vetra, šestega, zadnjega dela Sage o Zemljemorju. Koliko spominov je povezanih s tem desetletjem, ki sem ga preživljal z drago Ursulo Le Guin, v njenem sijajnem svetu!)

V petek prijetno presenečenje: poštar prinesel izvode Bratove vojne, mladinskega romana  novozelandskega pisatelja Davida Hilla.

  

Roman s tematiko prve svetovne vojne in ugovora vesti je izdala založba Miš, je ena izmed njenih edicij, posvečena stoti obletnici začetka Velike vojne. Zame povod za spomine na tačija, mojega starega očeta po mamini strani, ki se je Velike vojne udeležil kot častnik avstroogrske armade.

  V njenem drugem letu na konju, najbrž poln vojaškega zagona … Pošteno povedano, on kot vojak, celo častnik, mi je bil otroku in mladostniku zmeraj uganka: tako blaga duša, pa vojak?

V zadnjem letu njegove vojne je bil moj tači očitno manj židane volje: ranjen, odlikovan, resnoben v spominih na Veliko morijo … Nikoli več! je bila najbrž tudi njegova misel. Doživel je tudi drugo svetovno morijo, jo na srečo tudi preživel. Če ne bi niti prve, sredi katere je bila spočeta moja mama …

Jutri, 26. maja pa že nov spominski dan, šestindvajseta obletnica smrti moje ljube tašče. Spomini, spomini …

Crocus neapolitanus

Pomladanski žafran na Veliki planini

foto © Zardéas

Pomlad par excellence … 

Slon na drevesu in skrivnost dolgožive ljubezni

Hvala, Maša! 

Na svidenje 28. marca ob 15h v Trubarjevi hiši literature!

 

… in skrivnost dolgožive ljubezni?

  Hvala, Dunja! 

And remember Route 66!

What a Difference a Day Makes

06/03-2014_11.00                   07/03-2014_17.52

Rogla, Zreško Pohorje

foto © Zardéas  

Iz zime …

v 31 urah (– 8')

ali 1852 minutah

ali 111.120 sekundah

… v pomlad!

(No, do 16.57

20/03-2014

je bilo

še 311 ur …)

Samo en dan, pa kakšna razlika!

What a difference a day makes!

Remember Dinah Washington?

Pohlep ugasne sonce

Illustration from Myths and Legends of the Polynesians 

by Johannes C. Andersen © Charles E. Tuttle Co., Inc.

Definicija in prognoza globalnega segrevanja v treh besedah, kakršno zmore le vrhunska domišljija, pronicljiv um:

Pohlep ugasne sonce.

Greed puts out the sun.

Ursula K. Le Guin, The Other Wind 

To, kar nas čaka v realnem svetu kot končna posledica globalnega segrevanja, povedano v kontekstu grozeče velike spremembe, ki je v središču dogajanja v Drugem vetru, zadnjem delu Sage o Zemljemorju:

»Sestra,« je rekla Tehanu. »Niso nas okradli ti, ki so zbrani tu. Ti ljudje le plačujejo ceno kraje.«

Njenemu raskavemu, šepetajočemu glasu je sledila tišina.

»Kakšna je bila cena?« je dejal Imenodajalec.

Tehanu je pogledala Irian. Irian je oklevala, potem pa rekla z zelo pridušenim glasom: »Pohlep ugasne sonce. To so Kalessinove besede.«

Being a Heath Robinson guy

 

The multi-movement tabby silencer 

from The Penguin W. Heath Robinson, 1966 

© Mrs HeathRobinson

Letos mineva petdeset let od prve objave zgodb angleškega pisatelja Normana Hunterja o profesorju Modrinjaku v slovenščini. V Knjižnici Sinjega galeba MK so izšle leta 1954 z naslovom Neverjetne prigode profesorja Modrinjaka v sijajnem prevodu Janeza Gradišnika. Takoj so me navdušile, pa ne le zaradi žlahtnega angleškega humorja, ampak tudi zaradi kongenialnih ilustracij Williama Heatha Robinsona.* Lahko bi rekel tudi: nesmrtnih ilustracij. In kaj odkrijem pol stoletja pozneje? Heath Robinson je res nesmrten! Njegovo ime je postalo del angleškega jezika, to pa pomeni nesmrtnost. 

Ko sem potreboval slovensko besedo za angleško heathland in jo poiskal v Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford DZS, 2005 (kjer se zanjo ponujajo goljava, ledina, pušča, ruša, vresišče), sem takoj pod njo naletel na tole geslo:

Heath Robinson, prid., BR, nepraktičen, zakompliciran; it was a Heath Robinson device but it worked, bila je nepraktična naprava, vendar je delovala

Tako, zdaj vem, zakaj mi je Heath Robinson že vse življenje tako pri srcu: I am a Heath Robinson guy! Parbleu!

* Norman Hunter je s svojim humorjem navdihnil vsaj še enega ilustratorja, da je ustvaril sijajne ilustracije: pred tridesetimi leti Kostja Gatnika v Zakletih čajnikih, MK, 1984! 

Ursula Le Guin, Carlos, Boštjan … vsak v svoji koži

¡Te quiero, Castaneda!  

Boštjan © Plesničar 

ciklus Strastne bralke

Elizabeth Hand je v The Washington Post-u 29. 10. 1995 zapisala: 

"Ursula Le Guin achieved science fiction immortality in the 1970s, when her novels The Dispossessed and The Left Hand of Darkness could be found in any college student's dorm room, alongside works by Tolkien and Carlos Castaneda and Erica Jong." 

Avtorja slike je sicer morda navdihnila, poleg Carlosa Castaneda, le še Erica Jong, a koža njegove bralke, naj ne zameri, ljubitelja del Ursule Le Guin spomni na njeno pesem iz leta 2008

Koža – The Skin 

»Koža nas obdaja krog in krog,

da telo nam ne uhaja naokrog.«

Šestdeset že let poznam te stihe.

Resnice več je v njih, kot zdi se.

Če bi bili brez kože, kot oblak,

mar se ne bi mešal z nami vsak?

Mar telesa naša mala, končna,

bi ne bila od morja bolj neskončna,

plinasto razredčena še bolj kot zrak?

Bi bil tam in hkrati tu prav vsak?

Bi ti bil jaz in jaz bila bi ti,

oba pa skupaj le kaotične smeti?

Za tango, pravimo, je treba dva,

že res, kot eden, vendar ločena.

Koža vendar ni brez odprtin,

ki spustijo dušo noter, ven,

pa hrano, druge še banalnosti.

Za užitke je skrojena in za koristi.

Lahko jo je umiti, da se vsa sveti,

a gube, pike, madeže dobiva z leti

in sčasoma se ne prilega več tako,

kakor se mlada je nekoč, gladko.

A je še zdaj moj šotor za potep,

zavetje varno, zanesljiv oklep,

to, kar drugi vidijo kot mene,

ta tenka plast brez resne cene,

ki lično me obdaja z vseh strani,

telesom tujim vame ne pusti,

mene pa, za zdaj, ohranja v kosu.

Ursula K. Le Guin

prevod/translated by Zardéas

 

Ognjemeti v Zemljemorju

foto © Zardéas

Ognjemeti v Zemljemorju niso kdove kako pogosti, tudi se po razkošnosti ne morejo kosati s tukaj in zdaj znanimi, kaj šele z onimi v Veli luki Terre Australis. Zato ne preseneča, da v opusu Ursule K. Le Guin o Zemljemorju lahko najdemo le tri omembe ognjemetov.

Prvič so omenjeni v sploh prvem delu o tem čar(ob)nem svetu, pravzaprav le o enem najzanimivejših otokov – o Pendorju. V zgodbi The Rule of Names ("Pravilo imen", 1964) beremo o g. Podhribarju, da "je bil edini čarovnik, ki ga je mali otok premogel, in si je zato zaslužil spoštovanje – a kako spoštovati majhnega, rejenega petdesetletnika, ki z navznoter zasukanimi nožnimi prsti raca po svetu, puha paro in se smehlja? Tudi pri delu ni bil kaj prida. Njegovi ognjemeti so bili resda dokaj bogati, a njegovi eliksirji so bili bolj blažev žegen." 

(Lahko bi rekli, da se je s Pravilom imen in na Pendorju sploh vse začelo, še posebej, če vemo, da je bilo pravo ime g. Podbregarja Yevaud, in da se je z njim pozneje srečal Ged, še pozneje arhimag Zemljemorja.)

Druga omemba ognjemeta v Zemljemorju je v noveli Zverca (Zgodbe iz Zemljemorja, izvirno Dragonfly, prva objava 1997), in sicer v zvezi s coprnikom (faliranim študentom magije z Rokeja) Oklovincem v času, ko je bil domači čarodej Brezarja, gospodarja zahodnološke Irie. On je "nekajkrat ob toplih pomladnih večerih pričaral tudi zelo lep ognjemet".

Tretja omemba ognjemetov je v zgodbi Temna roža in Diamant (Zgodbe iz Zemljemorja, izvirno Darkrose and Diamond, prva objava 1999), kjer o posestniku in trgovcu z lesom Zlateju in njegovem sinu Diamantu, ob sinovem devetnajstem rojstnem dnevu izvemo: "Zlate je naročil pivo, hrano in ognjemet, Diamant pa je poskrbel za godce."