Preteklost in laži

 Lao Zi, Dao de jing, 26. poglavje,

prve 4 vrstice 

Če lažemo o preteklosti, če iz nje na silo delamo zgodbo, ki jo hočemo slišati, ji dajemo pomen, ki naj bi ga po naši volji imela, se izgubi njena resničnost, postane ponaredek. Nositi preteklost s seboj skozi čas v popotnih torbah mitov in zgodovine, je težka naloga; toda modri, kakor pravi Lao Zi, se nikdar ne loči od prtljage, ko potuje skozi svoj dan.

(Ursula K. Le Guin, Zgodbe iz Zemljemorja, Predgovor)

Opomba: Ursula se v navedku sklicuje na Lao Zijevo misel v 26. poglavju Dao de jinga, zato

 

 prve 4 vrstice izvirnika

26. poglavja Dao de jinga

v 3 + 1 + 3 prevodih

Heavy is the root of light.

Still is the master of moving.

So wise souls make their march

with the heavy baggage wagon.

Only when safe

in a solid, quiet house

do they lay care aside.  

(Ursula K. Le Guin,  
Lao Tzu: Tao Te Ching, 2009)

Heaviness is the root of lightness,
      stillness is the master of unrest.
Therefore when sovereigns travel all day,
      they never part with their baggage wagon.
However magnificent the views are,
      they remain calm and detached.

(Kwan Yuk Claire Sit, 2010)

 

The Solid is the root of the light;
The Quiescent is the master of the Hasty.

Therefore the Sage travels all day

Yet never leaves his provision-cart.
In the midst of honor and glory,

He lives leisurely, undisturbed.

(Lin Yutang)

 

Tèžko je korenina lahkega;

spokojnost je gospodarica vznemirjenosti.

Modri tako potuje z Daom skozi svoj dan

in se nikdar ne loči od prtljage – miru 

                        in spokojnosti.

(Jana Milčinski,  
Klasiki daoizma, 1992)

Le lourd est la racine du léger.
L'immobilité est mère du mouvement.

C'est pourquoi le Sage se déplace avec un seul bagage : le Tao.
Partout où il va, il reste détaché et serein.

(Conrain von Lauer)

 

Il grave è radice del leggero, il quieto è signore dell'irrequieto. Per questo il santo viaggia tutto il giorno senza discostarsi dal bagaglio, anche se possiede palazzi regali placidamente se ne sta distaccato.

(Luciano Parinetto)

Lo pesado es la raíz de lo ligero.
La quietud es la soberana de la impetuosidad.
Por consiguiente,
El sabio viaja de la mañana a la noche
Sin separarse de su equipaje.

(Álex Ferrara)

Nota bene: To ni komentar zdajšnjih domačih prirejanj ene in zanikanj obstoja druge težke prtljage! Modrost, da je tèžko korenina lahkega, v teh krajih ni splošno razširjena.

Očetje in sinovi

Na Sv. Jošt
foto A. O., pred cca. 70 leti

Haluga je tista leta včasih razmišljal o očetih in sinovih. S svojim očetom, coprnikom rudosledcem, se je sprl, ker si je izbral Ard za učiteljico. Oče je besnel, da Ardinega učenca nikakor ne prizna za svojega sina; svojega gneva ni nikoli požrl, umrl je, ne da bi mu odpustil.

Haluga je videl mlade moške jokati od veselja, ko se jim je rodil prvi sin. Videl je revnega moškega, ki je celoletni zaslužek plačal čarovnici za obljubo, da se mu bo rodil zdrav fant, in bogatega moškega, ki se je občudujoče dotaknil obrazka z zlatom ovešenega novorojenca: »Ti, moja nesmrtnost!« Videl je moške, ki so pretepali sinove, jih strahovali in poniževali, jim metali psovke v obraz in polena pod noge, vse iz sovraštva do smrti, ki so jo videli v njih. Videl je sovraštvo v očeh teh sinov, kot odgovor na ravnanje očetov, njihove preteče in kruto prezirljive poglede. In soočen z vsem tem je Haluga vedel, zakaj se ni nikoli poskusil pobotati z očetom.

Videl je očeta in sina, ki sta delala skupaj, starec ob glavi slepega vola, zreli moški za plugom z železnim lemežem, delala od zore do mraka, ne da bi enkrat samkrat spregovorila. Ko sta se odpravila domov, je starec za hip položil roko na sinovo ramo.

Ta prizor mu je za vedno ostal v spominu.

The Bones of the Earth ("Kosti Zemlje")
Ursula K. Le Guin, Tales From Earthsea

Mi in drugi

Al Ponte di Rialto, Venezia
photo © zardéas

»Nisem razumel,« je rekel Irioth, »tega o drugih. Da so drugi. Vsi smo drugi. Moramo biti. Bil sem v zmoti.«

Ursula K. Le Guin,
On the High Marsh, Tales From Earthsea

Pred referendumom … (o fantazijski književnosti?)

Nothing Compares 2U

The Bones of the Earth © photo zardéas

Spet živim v Zemljemorju. V srcu magije. Zgodbe iz Zemljemorja. Zastaja mi dih. Neprekosljivo. Doslej nepredstavljivo. Na primer, Kosti Zemlje, zaustavitev potresa:

"Ko je bil notri, je vedel, da mora pohiteti, ker se kosti zemlje hočejo za vsako ceno premakniti, in da mora postati del njih, zato da bi jih usmerjal; toda pohiteti ni mogel. Polastila se ga je osupla zmedenost, ki spremlja vsako predrugačenje, premeno. Svoje dni je bil lisjak in bik in kačji pastir, zato je vedel, kaj pomeniti predrugačiti telo. A to je bilo nekaj drugega, to počasno povečevanje. Postajam neznanski, je pomislil. /…/

Poznal je ognjene žile in bitje mogočnega srca. Vedel je, kaj storiti. To, kar je zdaj rekel, ni bilo v nobenem človeškem jeziku: ‘Umiri se, popusti, sprosti se. Tako je prav, tako. Trdno se drži. Tako, da, tako. Lahko se sprostiva.’

In bil je čisto miren, bil je negiben, in imel je vse čvrsto v rokah, kamen v kamnu in zemlja v zemlji, v ognjeni temi gore."

In v realnem svetu, kjer živim druge dele dneva – tudi tukaj in vedno Ursula K. Le Guin:

V petek 20. januarja je bila v njenem domačem Portlandu, Oregon, premierno izvedena komorna opera Paradises Lost (v priredbi za komorno zasedbo, Third Angle Ensemble s štirimi pevci). Odrska postavitev je načrtovana za april 2012. Skladatelj Stephen Andrew Taylor je opero zložil na libreto, ki ga je Marcia Johnson napisala po istoimenski noveli Ursule K. Le Guin (prvič objavljena v zbirki zgodb Birthday of the World, 2002). Kratek odlomek je mogoče slišati na blogu Third Angle Ensemble.

Nova je tudi nominacija Ursuline pesniške zbirke, bolje skupnega projekta Ursule K. Le Guin (poezija in risbe) in fotografa Rogerja Dorbanda – Out Here, Poems and Images from Steens Mountain Country – namreč nominacija v kategoriji Poezija za 2012 Oregon Book Awards.

It is a privilege knowing you dear Ursula! Resnično, nihče se ne more meriti s teboj!

Stvari, ki ne bo jih nazaj

Izbruh v zadnji luči dneva

V Koncu in v vaseh okrog vznožja Onna na Havnorju si ženske pri preji in tkanju popevajo pesem uganko, katere zadnji verz morda poje o možu, ki je bil Medra in Vidra in Čigra.

Tri so stvari bile, ne bo jih nazaj:

sijajni Soléa nad valove se dviga,

na morja gladini plava zmaj,

pod zemljo, v grobu, morski ptič šviga.

Ursula K. Le Guin, Najditelj, The Finder,
prva izmed Zgodb iz Zemljemorja, Tales From Earthsea

Ob koncu leta se lahko vsak zamisli in se domisli treh stvari, ki ne bo jih nazaj. In zbere moč, pa naj je še tako brez moči v primerjavi z najditeljem Medrom-Vidro-Čigro, da jih ohrani spominu. Vsaj zase. Če so vredne spomina. Vsaj tri zagotovo so.