Čez en mesec, 5. novembra 2009 bo ob 40. obletnici prve izdaje, v Angliji izšla pri založbi Little Brown & Co. jubilejna izdaja romana The Left Hand of Darkness. Ursula K. Le Guin je z njim pripeljala v žanr znanstvenofantastičnega romana feministično misel in daoistično filozofsko podstat ter postavila mejnik v razvoju žanra. Za roman je leta 1969 prejela tako Nebulo kot Huga, torej obe najuglednejši ameriški nagradi za žanr, leta 1996 pa še nagrado James Triptree Jr. Retrospective Award. Roman Leva roka teme imamo od leta 2000 tudi v slovenskem prevodu Vida Sarka.
Naslov romana izhaja iz misli: "Light is the left hand of darkness and darkness is the right hand of light," zapisane v prvih dveh verzih Tormerjeve balade (16. poglavje):
Svetloba je leva roka teme
in tema je desna roka svetlobe.
Druga ob drugi sta eno, življenje in smrt,
kakor ljubimca v kemmer objemu,
kakor sklenjeni roki,
kakor cilj in pot.
Pisateljica, ki je pogosto prodorno problematizirala (tudi) vprašanje spola in spolnosti, je v tem romanu to storila morda najbolj radikalno. Ljudje, s katerimi je naselila planet Gethen (Zima) nekje na robu galaksije, so androgini, ki so večji del časa spolno neaktivni in nezmožni, izjema je (približno vsakomesečno) obdobje kemmer, na katerega vrhuncu Gethenec postane zmožen spočetja – toda brez pravila enkrat kot moški, drugič kot ženska. Implikacije izkustev očetovstva in materinstva, ki jih (lahko) doživi ista oseba, so seveda v načelu jasne, v resnici pa ima takšna androginija z vidika naših izkustev neslutene posledice. Z analizo »gethenske nespolne družbe« so se ukvarjali kritiki in teoretiki, kar je izzvalo pisateljico, da je o svoji »gethenski izkušnji« leta 1976 napisala in leta 1986 še dopolnila esej Is Gender Necessary? (Je spol potreben?). Na voljo je v zbirki esejev Dancing at the Edge of the World (Ples na robu sveta, 2007, prevod Veronika Dintinjana).
Naslov romana izhaja iz misli: "Light is the left hand of darkness and darkness is the right hand of light," zapisane v prvih dveh verzih Tormerjeve balade (16. poglavje):
Svetloba je leva roka teme
in tema je desna roka svetlobe.
Druga ob drugi sta eno, življenje in smrt,
kakor ljubimca v kemmer objemu,
kakor sklenjeni roki,
kakor cilj in pot.
Pisateljica, ki je pogosto prodorno problematizirala (tudi) vprašanje spola in spolnosti, je v tem romanu to storila morda najbolj radikalno. Ljudje, s katerimi je naselila planet Gethen (Zima) nekje na robu galaksije, so androgini, ki so večji del časa spolno neaktivni in nezmožni, izjema je (približno vsakomesečno) obdobje kemmer, na katerega vrhuncu Gethenec postane zmožen spočetja – toda brez pravila enkrat kot moški, drugič kot ženska. Implikacije izkustev očetovstva in materinstva, ki jih (lahko) doživi ista oseba, so seveda v načelu jasne, v resnici pa ima takšna androginija z vidika naših izkustev neslutene posledice. Z analizo »gethenske nespolne družbe« so se ukvarjali kritiki in teoretiki, kar je izzvalo pisateljico, da je o svoji »gethenski izkušnji« leta 1976 napisala in leta 1986 še dopolnila esej Is Gender Necessary? (Je spol potreben?). Na voljo je v zbirki esejev Dancing at the Edge of the World (Ples na robu sveta, 2007, prevod Veronika Dintinjana).
Naš svet bi bil gotovo drugačen, ko bi za katerega svetovnih (ali naših) voditeljev mediji sporočili (kot vsakdanjo!) novico, ki bi ustrezala najbolj slavnemu stavku iz poročila galaktičnega odposlanca Genlyja Aija v romanu Leva roka teme: »Kralj je bil noseč.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar