Točno ob tej uri in minuti (po lokalnem času, Pacific Daylight Time, je zdaj 8:32 zjutraj), pred točno 30 leti je vulkan Sv. Helena – Mt. St. Helens, 2950 m, v mogočni eksploziji (zemljo je stresla z močjo 5,1 po Richterju, potresni epicenter pa je bil točno pod njegovim severnim pobočjem), izgubil svoj vrh in se v približno 10 sekundah znižal na 2.549 m. Steber vulkanskega pepela je v 10 minutah segel do višine 19.000 m. Gora-zmaj je pozneje še večkrat spregovorila, nazadnje januarja 2008.
Med sosedami Sv. Helene je mesto Portland v državi Oregon, kjer živi Ursula K. Le Guin. Pred štirimi leti (točneje 11.3.2006) mi je pisala: "Moj zmaj je zmajevka. Za mojim oknom je, le 80 milj /130 km/ me loči od nje. /…/ Kadar je jasno, lahko opazujem, kako ta prekrasni sneženi zmaj bruha dim. Pred 25 leti smo videli, kako se je tako zelo razjezila, da ji je glavo odneslo v nebo. Takrat sta me obhajali groza in vznesenost hkrati ."
Danes, 30 let po tistem spektakularnem izbruhu, je naše kraje že drugič v mesecu dni dosegel vulkanski pepel, ki ga je izbruhal drug sneženi zmaj, Eyjafjallajőkull na Islandiji. Na moji mizi je tretji zmaj, Kalessin, imenovan tudi Najstarejši – tisti iz Tehanu, četrtega romana Ursuline Sage o Zemljemorju. Moj spopad z njim je že šesti knjižni spopad z zmajem (če štejem mednje kot prvega Smauga in zanemarim tistih nekaj šaljivih zmajev iz Zakletih čajnikov).
Za mojo mizo sedi nekdo, ki ga je nekdo drug pred 123 tedni prepoznal kot zmaja. Rečem si: ta za mojo mizo ne bruha ognja, tudi glave mu ni odneslo v nebo, tudi najstarejši ni. Ampak kdo ve: človek nikoli sam sebe ne pozna najbolje. Those who know me better know better.
Pomembno je pravzaprav tole: na moji mizi ni samo zmaj, je tudi metulj; za mojo mizo ne sedi le zmaj, v njem sedi še nekaj, kar je najbližje lahkokrili ptici v kletki okornega telesa. Hvala, Sonya Hartnett, za to metaforo in za Metulja!
