Jonathan Livingston Galeb II.

Prvi dan koledarske jeseni, po lepoti spomina vreden. Ne le po svoji lepoti:

Ob štirideseti obletnici prvega izida izvirnika izpod peresa v letenje zaljubljenega Richarda Bacha je Jonathan Livingston Seagull tokrat prijadral v slovenščino kot Jonathan Livingston Galeb! A ne le z malce drugačnim imenom in imeni njegovih bratov v perju. Pogledu na svet z višine samosvojega jadralca skozi življenje je zdaj, z imenitno spremno besedo Maše Ogrizek (Samo galeb, zaljubljen v letenje?), dodan pogled v globine Jonathanovega sveta, njegovega izvora, pomena njegovega fenomena v spremenljivem, in ta trenutek že v mnogočem spremenjenem, družbenem okviru. Dva bisera med platnicami ene, tudi nadvse skrbno oblikovane, lepe knjige!

Izgubljena ovca

To sredo, med vzponom na Kalški greben, majhna čreda ovac. (Na zadnjem Ovčarskem balu se je izkazalo, da je celotno Jezersko letos premoglo enega samega ovčarja.) Skromne, pohlevne živali, že nekaj časa v Evropi v zatonu. A morda se njihov čas vrača. Ko bomo ljudje kmalu obsojeni na skromno življenje, na pohlevnost pred naravo, bo domača ovca spet postala dragocena.

"Sedem tisoč let že preskrbuje domača ovca človeka z runom, volno, mlekom in mesom, mastjo in kožo in je tako znatno pripomogla k njegovemu kulturnemu dvigu; sedaj pa se bliža čas, ko je človek ne bo več potreboval", piše Hans W. Smolik v Živalskem svetu, DZS, 1967. Morda je tako kazalo sredi dvajsetega stoletja, danes ne več …

Sredi 19. stoletja se je samo v vzhodni in srednji Nemčiji paslo okrog 30 milijonov ovac. Lani se jih je v celotni združeni Nemčiji paslo le še 2,58 milijona. Ovčereja se je preselila v Avstralijo, Argentino, Južno Afriko, na Novo Zelandijo. V Evropi se 85% vseh ovac pase v petih državah: Franciji, Grčiji, Italiji, Španiji in Združenem kraljestvu (Veliki Britaniji s Severno Irsko). Danes celotna svetovna populacija domače ovce (več kot 200 pasem) ni več primerljiva s tisto iz 19. stol. – po kriteriju število ovac : število ljudi. Leta 2008 je bilo (po podatkih FAO) na svetu 1 milijarda 78 milijonov ovac; od tega 136,4 mio na Kitajskem, 79 mio v Avstraliji, 65 mio v Indiji, 53,8 mio v Iranu, 51,1 mio v Sudanu, 34,1 mio na Novi Zelandiji, 33,9 mio v Nigeriji, 33,1 mio v Združenem kraljestvu. Pri tem seveda prebivalci revnejših med temi državami redijo ovce za svoje potrebe, bogate ovčerejske države pa so velike izvoznice ovčje volne in mesa; Nova Zelandija npr. pokriva polovico svetovnih potreb po ovčjem mesu (čeprav je tam od leta 1980 razmerje ovce : ljudje padlo z 20:1 na 9:1).

O nekdanji vrednosti in cenjenosti domače ovce pričajo mitologije, religije – od egipčanskega stvarnika, boga Amona, ki so ga upodabljali z ovnovo glavo, do krščanskega božjega jagnjeta in Jezusa kot dobrega ovčarja –, seveda tudi ljudske pravljice. Danes se do "mitičnih" višav povzpnejo predstavniki (!) domače ovce zaradi novodobnih razlogov. Eden takih je bil Shrek, novozelandski koštrun (skopljeni oven) pasme merino, ki se je šest let uspešno skrival pred strižci; ko jim je končno prišel pod škarje, pa so mu 28. aprila 2004 sneli 27 kg težko runo (povprečna teža je 4,5 kg) in to pred kamerami (honorar je šel v dobrodelni sklad CureKids), nato pa je bil celo predstavljen v NZ parlamentu in premierki Helen Clark. Drugi tak je Deveronvale Perfection, plemenski oven tekselske pasme, ki je svojemu škotskemu rejcu avgusta lani na dražbi prinesel 231.000 angleških funtov (danes 281,000 evrov) in s tem podrl 20 let star rekord avstralskega ovna pasme merino, ki je bil prodan za 205.000 funtov (danes 250.000 evrov).

Shreka bi težko imeli za izgubljeno ovco iz svetopisemske prilike o izgubljeni ovci (Matej 18:12-14), čeprav je bil njegov lastnik nedvomno vesel, ko ga je po toliko letih našel, in tudi ponosen nanj. Kar zadeva sporočilo prilike o izgubljeni ovci, pa kaže o njeni aktualni vrednosti več kot dvakrat razmisliti. Koliko je pošteno do vseh drugih ovac, če se ovčar ukvarja le z izgubljeno in če ga njena morebitna vrnitev v čredo osreči bolj kot ga osrečujejo vse druge skupaj?

Errare humanum est

Zjutraj, na mojem oknu, sršen. Pravi, premraženi predstavnik evropske vrste Vespa crabro, ki čaka in čaka, da sončni žarki izza vogala preženejo meni tako dobrodošli jutranji hlad – in mi nevede potrpežljivo pozira za portret.

Popoldne, na Šmarjetni gori, stara vespa; v senci čaka lastnika. Lastnico? Je mogoče kriv, da se je pripeljala sem gor, kakšen calabrone (it. sršen; fig. vsiljiv oboževalec)?

Zvečer, na mojem zaslonu Robert Frost in njegova modrost

To err is human, not to, animal.
Motiti se, je človeško; ne motiti se, živalsko.

Iz njegove slavne pesmi The White-tailed Hornet. Pesmi o (ameriškem) beloličnem sršenu. Toda white-tailed (tudi white- faced ali bald-faced) hornet je sršen le za laika, za entomologa je Dolichovespula maculata vrsta ose, čeprav se s sršenom po velikosti res lahko kosa.

Errare humanum est …

Jonathan Livingston Galeb ima štirideset let

Srebrni galeb, Larus argentatus
foto Andreas Trepte

Tvoj um bodi tvoj vid,
odkrij z njim, kar že veš, da je,
in odkril boš način, kako leteti.

Jonathan Livingston Galeb

Potem ko je pred štirimi tedni na mojo pisalno mizo priletel metulj, je pred dvema tednoma z nje odletel galeb. Novice o njegovi poti na višjo bivanjsko raven so bile medtem uspešno potrjene.

Srečno pot v širni bralski svet, Jonathan!

Les cinq cents coups

Ceci n'est pas

un hommage à François Truffaut

ni à Jean P. L.

à l'occasion

de cinq

cents

jours

de

J.

Metulj Sonye Hartnett

Praznik vseh. Niso še izzvenele sinočnje tri vizije moje države.

Prvi vizionar: Ta država je zanikanje prejšnje države. To zanikanje pa je tako nepopolno, da v tej, sedanji državi ni ničesar, kar bi mogel imeti rad, na kar bi lahko bil ponosen. Stare bolečine starih bolijo stare naprej in morajo boleti vse.

Drugi vizionar: Bodimo ponosni na to državo, tako kot smo ponosni na našo nogometno vrsto na svetovnem prvenstvu. Nismo še dosegli vsega, nikoli ne bomo dosegli čisto vsega, a dosežemo lahko še veliko več kot doslej. Hočemo doseči. Moramo.

Tretji vizionar: Bodite veseli te države, bodite veseli v njej. Lahko ste sproščeni v njej, se tudi pošalite na njen račun. To je vaša država, stopite pogumno naprej, vzemite si v njej prostor, ki vam pripada. To je mlada država in zato država mladih.

In ta tretja vizija je moja vizija moje države …

Moj praznik. Iz svoje bube se je izvil Metulj Sonye Hartnett in priletel k meni. Poleti med cvetje in med ljudi, moj metulj!

Svoje meje lahko presegamo le postopno

"Svoje meje poskušamo presegati korak za korakom, brez neučakanosti. V tem je bistvo, Fletcher. Letenje skozi skalo pride v učnem programu na vrsto malo pozneje."

"The trick, Fletcher, is that we are trying to overcome our limitations in order, patiently. We don't tackle flying through rock until a little later in the program."

Richard Bach, Jonatan Livingston Galeb