sreda, 04. februar 2009

Baobab

foto © Ferdinand Reus

Trije razlogi so, da se te dni ne morem znebiti misli na baobab.

Prvi je naša Magda, ki te dni pohaja po njihovi deželi: prav zdaj se vzpenja na vrh Afrike, na Kilimandžaro.

Drugi je Mali princ, o katerem sem se v teh dneh pred pol stoletja pogovarjal s plavolaso znanko s sankanja: pred tistimi zimskimi počitnicami je bilo (v Pionirju?) objavljeno poglavje iz Malega princa; na knjigo smo počakali do leta 1964.

Tretji razlog so vse tiste (politične in druge) hijene, ki zdaj z enim zdaj z drugim povodom lajajo, bodisi druga na drugo bodisi na vse nas – in me tudi te dni vedno znova spomnijo na tisto afriško pripovedko o baobabih, ki naj bi bila eden izmed navdihov Antoinu de Saint-Exupéryju za njegovega nesmrtnega Malega princa. Takole si jo – po zapisu Giselle de Goustine (Contes sous la croix du Sud, Pariz, 1967) in v mojem prevodu – pripovedujejo Mosiji in druga ljudstva v Burkini Fasso in Maliju:

Zajec je legel v senco baobaba in zaspal. Ko se je prebudil, je bil nagajive volje, zato je začel sam s sabo takole govoriti: »Senca tega baobaba je resnično dobra, njegov sadež pa gotovo ni tako izvrsten.« In je poškilil proti listom baobaba; ti so, vsi veseli hvale, začeli šelesteti fifáfifá fifáfifá.

Tudi baobab je slišal, kaj se govori pod njim. Jezen na zajca zaradi dvomov, ki jih razglaša, je dovolil enemu svojih sadežev, da je padel zajcu pred noge. Zajec ga je pojedel, se obliznil in, videč, da je njegovo nagajivo draženje rodilo sad, nadaljeval: »Sadež je že dober, ampak srce drevesa ne more biti dobro.«

Baobab je tudi to slišal, zajčevi novi dvomi so ga pretresli in razžalostili. Počasi, s tesnobo, a tudi z določeno radostjo v srcu, je odprl svoje lubje …

Tedaj je zajec zagledal čudesa, ki jih je baobab skrival v sebi: biserne ogrlice, izvezena krilca, okrašene sandale iz finega usnja, zlat nakit, srebrn nakit! Nagajivi zajec ni mogel verjeti svojim očem in se je prenehal nagajivo smehljati ter prisluhnil pesmi baobaba, ki mu je odprl svoje srce. In listje baobaba se je v lahnem vetrcu še naprej oglašalo s svojim fifáfifá fifáfifá, iz daljave pa je na zajčeva ušesa prihajalo otožno bobnanje človeških tamtamov.

»Hvala,« je nazadnje rekel zajec, brž nato pa nanagloma pograbil vse dragocenosti in jo pobrisal, hitreje kakor veter, ki piha skoz savano.

Zajčevi ženi so bili darovi baobaba silno všeč, zato si je nadela nakit in si oblekla izvezeno krilce in si obula fine sandale. Vse to je pri njenih prijateljicah vzbudilo radovednost in ljubosumnost.

Hijena je poiskala zajca in ga vprašala: »Kje si pa dobil vse to lepotičje, s katerim kitiš svojo ženo?« Nagajivi zajec ji je povedal svojo dogodivščino.

Lakomna hijena je stekla na rob gozda in zaigrala vlogo zajca. Baobab, ki je bil zadovoljen, da je tako razveselil zajca, je tudi njej dal vse po vrsti: svojo senco, svoj hlad, svojo glasbo in svoje srce!

Lakomna hijena se je vrgla na dragocenosti v srcu drevesa, tako kot se vrže na svoj plen. Vsi darovi baobaba ji niso bili zadosti, nezadovoljna je hotela požreti njegovo srce in je v svoji ihtavi pogoltnosti dejala: »Še se bom vrnila k temu baobabu in mu vse odnesla, požrla ga bom, z drobovjem vred!«

Baobab se je, užaljen in prestrašen, tedaj v trenutku spet zaprl in tako je lakomna in hudobna žival, ujeta v njem, umrla.


Hijena še dandanes vsepovsod išče, kje je kaj mrtvega, in ko se z mrhovino hrani, ji vetrič ne prinaša na ušesa od drugod radostne pesmi fifáfifá fifáfifá, kajti v svoji nenasitni požrešnosti bi se spravila še na veter …

Baobabi so zaprli svoja srca in ne živali ne ljudje ne vedo več, kaj se skriva v njih.

foto © Moacir de Sa Pereira

Nekoč je bilo človekovo srce tako, kot je srce baobabov: polno dragocenosti, bogastva; in odprlo se je vsakomur, ki je nanj potrkal … Le katera hijena ga je hotela požreti?

Človekovo srce je veliko, tako veliko, kot največji vseh baobabov, polno je bogastev, ki v njem udarjajo in udarjajo in udarjajo, vse do smrti udarjajo na skriven, skrivnosten tamtam.

Ni komentarjev: