… ni bilo še konec nenavadnosti tega jutra. Prav tedaj se je visoko na nebu, visoko nad vzhodnim, že čisto belim robom oceana, prikazal ptič, ki je letel s severa na jug. Bil je tako visoko, da so njegova krila lovila sončne žarke, ki še niso obsijali zemlje, in z dolgimi, zlatimi zamahi rezal zrak. Mag se je presenečeno zastrmel navzgor. Njegov obraz je tedaj oblil razvnet in radosten izraz, in je na ves glas zakričal: »Nam hietha arw Ged arkvaissa!« – kar v jeziku Stvarjenja pomeni: Če iščeš Geda, tu ga najdeš.
In z višav je, kot padajoč zlat kembelj, z navpik iztegnjenimi krili, ogromen in bobneč skoz zrak, s kremplji, ki bi lahko zgrabili vola, kot da bi bil miš, z dolgimi nozdrvmi, iz katerih so sikali kadeči se plameni, strmoglavil zmaj, kakor na zemljo strmoglavi sokol, in se spustil nad poglavarjev splav.
(Orm Embar, deveto poglavje Poslednje obale Ursule K. Le Guin)
Ni komentarjev:
Objavite komentar