Priznam, med čakanjem na Orma Embarja in Kalessina na Poslednji obali (zadnjič sem, zanašajoč se na napovedi založbe, zapisal, da bosta zdaj zdaj med nami …), mi misel kdaj pa kdaj zatava po uteho h komu izmed drugih zmajev, ki sem jih imel čast spoznati. Kar pogosto je to zvir, tale zmaj s premca hvarske galeje Sv. Jerolim, ki je razstavljen v muzeju nad Arzenalom v mestu Hvaru, pred vhodom v najstarejše evropsko ohranjeno in še delujoče gledališče … Zvir je kajpak zver in to v biblijskem pomenu – sveto pismo v Razodetju na dveh mestih govori o bitju, rdečem kot ogenj (oz. škrlatnem), s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki ga v 12. poglavju imenuje zmaj, v 17. pa zver. Sv. Jerolim pa … Ne bo šlo brez kančka zgodovine.
Hvarska galeja Sv. Jerolim se je pod poveljstvom kapitana Ivana Balcija 7. oktobra 1571 kot del beneške flote (Hvar je bil tedaj že 150 let pod vladavino Benetk) udeležila slavne Bitke pri Lepantu – zadnje velike pomorske bitke, v kateri so sodelovale ladje na vesla. Septembra 1570 je otomanska Turčija zasedla Nikozijo, nato še Famagusto na Cipru, ki je bil dotlej v rokah Benetk, zatem prodrla v Jadransko morje. Benetke so s papeško državo (Pij V.), španskim kraljem Filipom II. Habsburžanom, Genovo, malteškimi vitezi in še nekaterimi zavezniki osnovali sveto ligo. Ladjevje več kot 200 ladij pod poveljstvom Juana de Austria, brata Filipa II. in vrhovnega poveljnika španske mornarice, je 15. septembra 1571 izplulo proti Krfu in nato 7. oktobra pri Navpaktosu (italijansko Lepantu) v ožini med patraškim in korintskim zalivom v vsega štirih urah porazila otomansko ladjevje, zajela 117 turških ladij in več tisoč mož. Kakor pripominja pisec članka v Britannici, je imela ta zmaga bolj moralno težo (krščanski zahod v spopadu z islamskim svetom) kot praktičen pomen: že leta 1573 so Benetke prepustile Ciper otomanski Turčiji.
Tudi zmaj s hvarske galeje Sv. Jerolim, zvir imenovan, še danes Hvarčane navdaja s ponosom in jim je tudi navdih, tako na primer odličnemu mlademu oblikovalskemu paru Aronu in Lukreciji Schwartz, ki sta s to mogočno okrasno figuro okrasila »premec« manekenke.
Sveti Jerolim pa seveda ni le ime galeje izpred skoraj 440 let in ne navdihuje le Hvarčanov. Jerolim je hrvaška (dalmatinska) inačica imena Hieronim. Evzebij Hieronim (Hieronymus), cerkveni oče (rojen ok. 345-347 v Stridonu, umrl 30. septembra 419 ali 420 v Betlehemu), je bil eden redkih, ki jih je cerkev povzdignila v svetnike zaradi njihovih zaslug. Njegova je bila predvsem prvi celotni prevod biblije v latinščino iz grških in hebrejskih izvirnikov, t.i. Vulgata. Zato velja tudi za patrona, zavetnika prevajalcev; 30. september, torej dan njegove smrti in njegov godovni dan po cerkvenem koledarju, je Svetovni dan prevajalcev.
In za posladek: o Hieronimovem rojstnem kraju se ve zanesljivo le, da se je imenoval Stridon in da je ležal na meji med tedanjima rimskima provincama Dalmacijo in Panonijo. Ožje umestitve pa vendarle kažejo na naše kraje: po Enciklopediji Slovenije je bil »zelo verjetno nekje na Notranjskem«, po Slovenskem velikem leksikonu »domnevno na Krasu v Sloveniji«, Encyclopædia Britannica pravi »verjetno blizu današnje Ljubljane« (probably near the modern Ljubljana) … Navsezadnje bi nas zato lahko presenetilo, da ime tako pomembnega moža iz naših krajev (nemara celo Trubarjeve soseščine?) ni bolj popularno v našem času: po Leksikonu imen Janeza Kebra (izdaja 2008) je na zadnji dan leta 2007 med slovenskimi državljani le 74 oseb nosilo njegovo ime (15 Hieronimov, 15 Jeronimov in 44 Jerkov).
No, drugod po svetu je Hieronimov seveda več. V angleško govorečih deželah je to Jerome, med pisatelji s tem imenom pa pride prvi na misel Jerome K. Jerome, ki je znan predvsem kot avtor humorističnega romana Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo. A meni je ljub tudi kot avtor tega izreka: Komaj, da je kaj lepšega kot poslušati, kako kak tepec molči. (Priznam, da si ta užitek kar pogosto privoščim – z daljincem.)
O zverci iz naslova pa kdaj drugič, za danes le skrivnosten namig.
Ni komentarjev:
Objavite komentar