Kaj pa je mladost in kaj starost?

Honoré Daumier, Obžalovanje
(Regrets, Types Parisiens, 1840)

»Kaj pa je mladost in kaj starost? Ne vem. Včasih se počutim, kakor da bi bil na svetu že tisoč let; včasih se mi zdi, kakor da je moje življenje bežen prelet lastovice mimo špranje v steni.«

Ged, Arhimag Zemljemorja

(Ursula K. Le Guin, roman Tehanu, poglavje Zima)

In kaj je življenje in kaj smrt?

»Samo v smrti življenje … O tem sem razmišljal, ko sem bil tam gori, s kozami na gori, in dneva ni hotelo biti konec, pa vendar ni minil niti trenutek dotlej, ko se je znočilo in ko se je naredil nov dan …«

Ged, ibid. A pazi na kontekst!

In ne pozabi na epitaf na grobu nemškega kiparja Petra Vischerja (1487-1528):

Vitam, non mortem cogita!

Nagrada za svobodomiselnost Ayaan Hirsi Ali

Ayaan Hirsi Ali
Press Photo/Lance Wynn

Prejšnji konec tedna je bila v Madisonu, Wisconsin, 33. konvencija organizacije ameriških svobodomislecev Freedom from Religion Foundation, FFRA (Fundacije za osvobojenost od religije). Na njej je bila The Emperor Has No Clothes On Award (nagrada "Cesar nima ničesar na sebi") podeljena Somalijki Ayaan Hirsi Ali, ki je pred tem prejela že vrsto uglednih mednarodnih priznanj; leta 2005 jo je revija Time uvrstila na svoj seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu. Ayaan Hirsi Ali je ušla terorju svojega domačega okolja na Nizozemsko, kjer se je izobrazila (študirala politične vede, govori šest jezikov) in postala borka za pravice (muslimanskih) žensk, članica nizozemskega parlamenta, mednarodna borka za sekularno družbo. Od muslimanskih fundamentalistov osovražena svobodomiselka, ki so ji po smrti Thea van Gogha na Nizozemskem začeli streči po življenju, je emigrirala v ZDA, kjer še živi in, zdaj štiridesetletna intelektualka, še vedno potrebuje stalno zaščito. Njena pretresljiva življenjska zgodba je dostopna slovenskim bralcem v njenem memoarskem delu Infidel, Odpadnica, ki bi ga moral prebrati vsak, kdor hoče poznati položaj žensk v islamskih državah in razumeti današnji svet. Ayaan Hirsi Ali je leta 2007 s somišljeniki ustanovila fundacijo AHA, ki na zahodu živečim muslimanskim ženskam pomaga varovati pravice in jih ščititi pred militantnim islamom. Letos je izšla njena druga memoarska knjiga Nomad.

Poleg Ayaan Hirsi Ali je enako nagrado letos prejel tudi Cenk Uygur, nekoč odvetnik, zdaj ustanovitelj in voditelj najprej radijske, nato pa vsakodnevne televizijske pogovorne oddaje (prve take na svetovnem spletu), z naslovom The Young Turks, v kateri odkrito propagira svoj agnostični življenjski credo.


Za konec se spomnimo, da je lani to nagrado prejela Ursula K. Le Guin in navedimo kratek (zaključni) odlomek iz njenega govora ob sprejemu nagrade:

Če poskusim brati »Cesarjeva nova oblačila« še drugače, v kontekstu religije namesto oblasti – če si torej poskušam predstavljati cesarja kot Boga – se mi zgodi nekaj zares čudnega. Počutim se kot del množice, ki opazuje cesarjevo procesijo, in se oglasim iz nje – ne zakličem, ampak preprosto rečem: »Kje pa je cesar? Saj cesarja sploh ni! Tu so samo oblačila!« To, kar vidim, je čudovita oprava, zelo stara in zelo lepa – obstret, trojna krona, bel in zlat talar – vse je tu in plava nad cestnim tlakom, a znotraj tega ni ničesar. Prazna oblačila.

/…/Resnično ne verjamem, da bi vsi krojači, ki so skozi dolga stoletja pridno krojili in šivali ta oblačila, bili sleparji, ki so to zavestno in namerno počeli zato, da bi nas preslepili. Delno že mogoče, toda v glavnem ljudje, ki šivajo oblačila za Boga, le pridno slepijo sebe. /…/ Kar naj, dokler me ne poskušajo prepričati, naj to počnem skupaj z njimi. /…/ Naj krojači, ki delajo oblačila za Boga, čepijo v svojih delavnicah in šivajo, kolikor jih je volja, toda ostanejo naj v svojih templjih, pustijo naj pri miru oblast, naj ne vstopajo v šole. Mi pa, ki živimo med resničnimi ljudmi – resničnimi, slabo oblečenimi ljudmi, ljudmi v capah, ljudmi v uniformah, ljudmi, ki spijo na ulici in se nimajo s čim pokriti – bodimo usmiljeni do teh ljudi. Ozrimo se na te ljudi in se potrudimo, da bodo oni imeli boljša oblačila.

(Op. V lanski objavi o podelitvi te nagrade Ursuli K. Le Guin vsebovane povezave ne delujejo zaradi preureditve spletne strani FFRF.)

Mislim, da bi lahko živel tam.

Gont
© Margaret Chodos Irvine

Draga Ursula K. Le Guin je danes dopolnila enainosemdeset let. Pred dvajsetimi leti je izšla njena Tehanu, četrti roman iz cikla o Zemljemorju, Sage o Zemljemorju, takrat podnaslovljen kot Zadnja knjiga o Zemljemorju. Danes vemo, da je to prvi del druge trilogije o Zemljemorju. Izvirnega podnaslova zato pri novi izdaji ni mogoče uporabiti. Ni ga v novejših izdajah izvirnika, tudi prevod ga ne more imeti.

Toda ali ni, posebno za prevod, naslov Tehanu premalo vabljiv? Toda kakšen podnaslov? Govorica zmajev … ki je ključ skrivnosti z imenom Tehanu …?

Aktualno vprašanje. Kajti prav danes, na Ursulin rojstni dan, je končan prvi osnutek prevoda Tehanu. Imenitnega romana, ki se konča z besedami Tenar, imenovane tudi Goha in nekoč davno Arha: "Mislim, da bi lahko živeli tam."

In jaz dodam: Mislim, da bi lahko živel tam. Na Gontu. Sploh v Zemljemorju. Če mi bo sreča mila, se še vrnem vanj.

Jonathan Livingston Galeb II.

Prvi dan koledarske jeseni, po lepoti spomina vreden. Ne le po svoji lepoti:

Ob štirideseti obletnici prvega izida izvirnika izpod peresa v letenje zaljubljenega Richarda Bacha je Jonathan Livingston Seagull tokrat prijadral v slovenščino kot Jonathan Livingston Galeb! A ne le z malce drugačnim imenom in imeni njegovih bratov v perju. Pogledu na svet z višine samosvojega jadralca skozi življenje je zdaj, z imenitno spremno besedo Maše Ogrizek (Samo galeb, zaljubljen v letenje?), dodan pogled v globine Jonathanovega sveta, njegovega izvora, pomena njegovega fenomena v spremenljivem, in ta trenutek že v mnogočem spremenjenem, družbenem okviru. Dva bisera med platnicami ene, tudi nadvse skrbno oblikovane, lepe knjige!

Izgubljena ovca

To sredo, med vzponom na Kalški greben, majhna čreda ovac. (Na zadnjem Ovčarskem balu se je izkazalo, da je celotno Jezersko letos premoglo enega samega ovčarja.) Skromne, pohlevne živali, že nekaj časa v Evropi v zatonu. A morda se njihov čas vrača. Ko bomo ljudje kmalu obsojeni na skromno življenje, na pohlevnost pred naravo, bo domača ovca spet postala dragocena.

"Sedem tisoč let že preskrbuje domača ovca človeka z runom, volno, mlekom in mesom, mastjo in kožo in je tako znatno pripomogla k njegovemu kulturnemu dvigu; sedaj pa se bliža čas, ko je človek ne bo več potreboval", piše Hans W. Smolik v Živalskem svetu, DZS, 1967. Morda je tako kazalo sredi dvajsetega stoletja, danes ne več …

Sredi 19. stoletja se je samo v vzhodni in srednji Nemčiji paslo okrog 30 milijonov ovac. Lani se jih je v celotni združeni Nemčiji paslo le še 2,58 milijona. Ovčereja se je preselila v Avstralijo, Argentino, Južno Afriko, na Novo Zelandijo. V Evropi se 85% vseh ovac pase v petih državah: Franciji, Grčiji, Italiji, Španiji in Združenem kraljestvu (Veliki Britaniji s Severno Irsko). Danes celotna svetovna populacija domače ovce (več kot 200 pasem) ni več primerljiva s tisto iz 19. stol. – po kriteriju število ovac : število ljudi. Leta 2008 je bilo (po podatkih FAO) na svetu 1 milijarda 78 milijonov ovac; od tega 136,4 mio na Kitajskem, 79 mio v Avstraliji, 65 mio v Indiji, 53,8 mio v Iranu, 51,1 mio v Sudanu, 34,1 mio na Novi Zelandiji, 33,9 mio v Nigeriji, 33,1 mio v Združenem kraljestvu. Pri tem seveda prebivalci revnejših med temi državami redijo ovce za svoje potrebe, bogate ovčerejske države pa so velike izvoznice ovčje volne in mesa; Nova Zelandija npr. pokriva polovico svetovnih potreb po ovčjem mesu (čeprav je tam od leta 1980 razmerje ovce : ljudje padlo z 20:1 na 9:1).

O nekdanji vrednosti in cenjenosti domače ovce pričajo mitologije, religije – od egipčanskega stvarnika, boga Amona, ki so ga upodabljali z ovnovo glavo, do krščanskega božjega jagnjeta in Jezusa kot dobrega ovčarja –, seveda tudi ljudske pravljice. Danes se do "mitičnih" višav povzpnejo predstavniki (!) domače ovce zaradi novodobnih razlogov. Eden takih je bil Shrek, novozelandski koštrun (skopljeni oven) pasme merino, ki se je šest let uspešno skrival pred strižci; ko jim je končno prišel pod škarje, pa so mu 28. aprila 2004 sneli 27 kg težko runo (povprečna teža je 4,5 kg) in to pred kamerami (honorar je šel v dobrodelni sklad CureKids), nato pa je bil celo predstavljen v NZ parlamentu in premierki Helen Clark. Drugi tak je Deveronvale Perfection, plemenski oven tekselske pasme, ki je svojemu škotskemu rejcu avgusta lani na dražbi prinesel 231.000 angleških funtov (danes 281,000 evrov) in s tem podrl 20 let star rekord avstralskega ovna pasme merino, ki je bil prodan za 205.000 funtov (danes 250.000 evrov).

Shreka bi težko imeli za izgubljeno ovco iz svetopisemske prilike o izgubljeni ovci (Matej 18:12-14), čeprav je bil njegov lastnik nedvomno vesel, ko ga je po toliko letih našel, in tudi ponosen nanj. Kar zadeva sporočilo prilike o izgubljeni ovci, pa kaže o njeni aktualni vrednosti več kot dvakrat razmisliti. Koliko je pošteno do vseh drugih ovac, če se ovčar ukvarja le z izgubljeno in če ga njena morebitna vrnitev v čredo osreči bolj kot ga osrečujejo vse druge skupaj?

Errare humanum est

Zjutraj, na mojem oknu, sršen. Pravi, premraženi predstavnik evropske vrste Vespa crabro, ki čaka in čaka, da sončni žarki izza vogala preženejo meni tako dobrodošli jutranji hlad – in mi nevede potrpežljivo pozira za portret.

Popoldne, na Šmarjetni gori, stara vespa; v senci čaka lastnika. Lastnico? Je mogoče kriv, da se je pripeljala sem gor, kakšen calabrone (it. sršen; fig. vsiljiv oboževalec)?

Zvečer, na mojem zaslonu Robert Frost in njegova modrost

To err is human, not to, animal.
Motiti se, je človeško; ne motiti se, živalsko.

Iz njegove slavne pesmi The White-tailed Hornet. Pesmi o (ameriškem) beloličnem sršenu. Toda white-tailed (tudi white- faced ali bald-faced) hornet je sršen le za laika, za entomologa je Dolichovespula maculata vrsta ose, čeprav se s sršenom po velikosti res lahko kosa.

Errare humanum est …

Jonathan Livingston Galeb ima štirideset let

Srebrni galeb, Larus argentatus
foto Andreas Trepte

Tvoj um bodi tvoj vid,
odkrij z njim, kar že veš, da je,
in odkril boš način, kako leteti.

Jonathan Livingston Galeb

Potem ko je pred štirimi tedni na mojo pisalno mizo priletel metulj, je pred dvema tednoma z nje odletel galeb. Novice o njegovi poti na višjo bivanjsko raven so bile medtem uspešno potrjene.

Srečno pot v širni bralski svet, Jonathan!