ponedeljek, 08. december 2008

Peti otrok


El quinto hijo * Peto dijete
Det femte barnet * 編輯
Páté dítě * Il quinto figlio
Das fünfte Kind * Piąte dziecko * Пятый ребенок
Петото дете * Le cinquième enfant

Izšel je Peti otrok. Peti roman Doris Lessing v slovenskem prevodu. Potem ko je pisateljica prejela Nobelovo nagrado za književnost za leto 2007, je prišel na knjižne police tik pred knjižnim sejmom 2008, in sicer kot drugi: prvi so, dva meseca prej, na njih pristali Spomini preživele (Memoirs of a Survivor, 1974) v odličnem prevodu Jožeta Stabeja.

Peti otrok
(The Fifth Child, 1988): vznemirljiv roman z navidez preprosto zgodbo, ki pa jo je mogoče doživljati, analizirati in interpretirati na različne načine. Zato je zanj kot nalašč zunanja podoba, ki jo imajo knjige v zbirki Nobelovi nagrajenci založbe Didakta, pri kateri je izšel: bela, čista, navidez prazna naslovna platnica – a vsaka bolj izrazita knjižna oprema bi bila že interpretacija. Roman lahko pod površino svoje vznemirljive, celo kontroverzne fabule, vsakemu bralcu pripoveduje nekoliko drugačno zgodbo, odvisno od njegove ali njene lastne življenjske zgodbe …

Na površju: stiska matere, ki mora izbrati med otrokom, ki brez nje ne bi preživel, in štirimi otroki, ki bodo zaradi njene izbire v korist tega petega živeli tako rekoč brez nje in zato slabše – vendar bodo preživeli … V eni izmed plasti pod tem površjem: kako blizu – ali kako daleč so naše odločitve za brezpogojno človečnost, za popolno strpnost do drugačnosti, od naše resnične pripravljenosti in zmožnosti, da tako tudi živimo, vselej in povsod … tudi v najbolj skrajnih okoliščinah.

P.s. Omemba knjižne opreme mi prikliče v spomin ščitni ovitek prvega slovenskega prevoda Doris Lessing, Generalke za pekel (1980), v primerjavi z ovitkom izvirnika Briefing for a Descent into Hell (1971).



Ni težka odločitev, katera naslovna platnica bolj ustreza pisateljičenemu napotku, da je roman treba uvrstiti med romane o notranjem vesolju (inner space fiction): "Kajti, nikoli nimamo na izbiro druge poti kot poti vase." Nemara je taka zunanja podoba slovenske izdaje celo pripomogla k temu, da je bil ta roman med slovenskimi bralci manj odmeven, kakor bi bilo pričakovati. Pričakovati tudi zaradi epizode iz domnevne preteklosti glavnega junaka med našimi partizani – o kateri je avtorica 25. oktobra 1979 pisala prevajalcu:

Ni komentarjev: