Sinoči v Hotel Mons, Brdo, v zimskem dežju: na domotožno potovanje v preteklost z Neco Falk. Dvaindvajset izvrstnih, subtilnih črno belih portretov Mie Žnidarič (zdaj Žnidarič Klink) na dolgi steni, malce vstran, ne drugi strani prehoda trije barvni. Vsi postavljeni na ogled vzdolž poti proti dvorani, v kateri bo imela Mia koncert na predvečer kulturnega praznika. Neca in Mia, obe barviti, vendar po nastopu, po razpoloženju, dokaj različni.
Mia radostna, zgovorna, kar prekipevajoča, kot da bi stopila naravnost iz velikega barvnega portreta, s katerega se izliva v brezosebni hodnik njen razorožujoči nasmeh. Najprej polna nostalgičnega spomina, razčustvovana ob Rilkejevih besedah, katere nam prebere. Takoj nato razigrano pripravljena, da nam podari Pesem namesto zlatnika (Nevidni orkester), še več, se nam ob klavirski spremljavi svojega Steva Klinka razda s petimi biseri iz svojega repertoarja. Najprej nas seveda povabi na Domotožno potovanje/ Sentimental Journey, nas na sredi vpraša A si ti al' nisi ti moj ljubi? in nam na koncu ponudi, da se z njo povzpnemo Over the Rainbow.
Mediji navzoči v takem številu, da bi pri običajnem razmerju med navadnimi in medijskimi udeleženci takih kulturnih dogodkov, moral biti poln ne samo ta hotelski hodnik ampak še vse veliko hotelsko preddverje. A tistih, ki so kljub dobri obveščenosti zamudili dogodek, je bilo preveč: kot da Brdo ne bi bilo na pragu Ljubljane, ampak dlje kot Portorož ali Bled, kamor Ljubljančanom ni predaleč za kratek skok na lepše …
Tistim, ki smo prišli, bo večer ostal v prijetnem spominu. In čeprav se je sem in tja zazdelo, kakor da je to Miin večer in ne Necin, so se stvari, potem ko smo se razšli, postavile na pravo mesto: ko se spomnim Mie, kakršna je bila sinoči, mi stopi pred oči taka, kakršna je na katerem izmed razstavljenih Necinih portretov. Hvala, in bravo, Neca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar