ponedeljek, 5. januar 2009

Peti otrok – za koga in od kod?

Na sam dan objave, da Nobelovo nagrado za književnost za leto 2007 prejme Doris Lessing, 11. oktobra 2007, je Adam Smith v kratkem telefonskem intervjuju vprašal nagrajenko tudi tole: »Po dosedanjih izkušnjah bo Nobelova nagrada vzpodbudila milijone bralcev, da prvič vzamejo v roke kakšno vaše delo. Kaj bi priporočili tistim, ki se še niso srečali z vami, s čim naj začnejo?«

Doris Lessing mu je odgovorila: »Predlagala bom nekaj, kar vas bo morda presenetilo, to pa preprosto zato, ker vem, da je všeč mladim. To je Peti otrok. Bila sem dokaj presenečena, ko sem odkrila, da ga imajo mladostniki zelo radi. Torej bi moji novi bralci lahko začeli s tem in ugotovili, kako sem jim všeč … Potem je tu moj prvi roman Trava poje, ki je še vedno zelo živ. Morda bi jim ustrezalo, da začno z njim.«

Pisateljica je 20. januarja 1999 v spletni klepetalnici založbe Barnes and Noble o tem – namreč o romanu Peti otrok in o odnosu mladostnikov do njega – povedala več:

»Pri Petem otroku je nekaj zanimivo. Ko sem ga pisala, nisem nikoli pomislila, da bo všeč mladini. V Italiji, kjer imajo literarno nagrado, za katero izbirajo kandidate med romani z vsega sveta, pa se je z njim zgodilo tole. Žirija je izbrala 20 finalistov in povabila šolarje, naj predlagajo, kateri izmed teh romanov naj po njihovem mnenju dobi to nagrado. Izbrali so Petega otroka. Vse odtlej se mi dogaja, da po svojih predavanjih, na srečanjih z učitelji in knjižničarji poslušam, kako imajo otroci to knjigo radi. Ne sprašujte me, zakaj. Prav zdaj pišem njeno nadaljevanje. Zanj sem se odločila na predlog mojega nemškega založnika, ker je roman v Nemčiji doživel velik uspeh.«

Italijanska literarna nagrada, ki jo je Doris Lessing tu omenila, je Premio Grinzane Cavour, konkretno je leta 1989 prejela za Petega otroka Superpremio Grinzane Narrativa Straniera. Roman Ben in the World ("Ben, sam v svetu"), nadaljevanje Petega otroka, je izšel leta 2000.

O Petem otroku se je Doris Lessing pogovarjala tudi z uglednim ameriškim novinarjem in komentatorjem Billom Moyersom – v intervjuju 24. januarja 2003:

Bill Moyers: … ko vas tako poslušam /govoriti o psihično ranjenih žrtvah vojn/, mi pride na misel tisto izmed vaših del, ki je zame najbolj presunljivo in pomenljivo izmed vseh. To je Peti otrok. Hočem reči, to nerojeno dete, ki ga Harriet nosi. To bitje, ki se izkaže za nekaj divjega. Za pošast. Ne morem brati o njem, ne da bi pomislil na to, o čemer zdaj govorite. Na krhkost sreče. Ustvarite to privlačno družino. In nato jo uničite.

Doris Lessing: Napisati sem hotela inačico neke zelo stare pravljice. Saj jo poznate – tisto o vilah, ki v človeško zibel položijo – tuje bitje. To je bilo – s tem, da ni vilinsko dete ampak atavistični primerek neke davne človeške rase. In da je to nekdo, ki bi bil povsem sprejemljiv v kakšnih hribih, v kakšni votlini tam nekje. Pa ga postavite v – v civilizirano okolje. In ne more biti drugače, kot da ga uniči. Tako sem torej ustvarila Bena. In knjiga – no, priznajte, da je dokaj grozljiva.

B.M.: Knjiga je res grozljiva. On – on je pošast. On – on je nakaza. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Mary Shelley, saj razumete, na Frankensteina. Na Adolfa Hitlerja in na njegovo mater. Hočem reči, pred seboj imamo zgodbo iz meščanske družine, katere blagohotne predstave o svetu se razblinijo v nič z rojstvom tega otroka, ki je pošastnega videza, nenasiten, nenormalno močen, zahteven in nasilen. In zaradi tega se vse postavi na glavo.

D.L.: No, gotovo ste poznali kakšno družino, v katero se je rodil otrok, ki – nekako ni sodil vanjo. In potem se je vse v družini podredilo njemu, njej. Saj ne, da bi imela to v mislih, ko sem pisala ta roman. Vendar je res tako.

B.M.: Spraševal sem se: Je Doris Lessing to napisala iz čistega domišljijskega navdiha? Je šlo za goli domislek, za užitek, ko si nekaj v celoti izmisliš? Ali pa na tak način vidi naš svet? Ideal, ki si ga obetamo, se sprevrže v nekaj divjega, kar nas uniči?

D.L.: Nikakor; glejte, ljudje kar naprej najdejo neka sporočila in zadeve, ki jih nisem hotela. Ko sem napisala to knjigo, so novinarji hodili k meni in mi govorili. »Ah, no, tu gre pač za palestinsko situacijo.« »Ah, seveda, za genetske raziskave gre.« Jaz pa sem jim odgovarjala: »Ne, ne. To je pač zgodba. Jaz pripovedujem zgodbe.«
Ena izmed stvari, ki so me spodbudile k pisanju, se je zgodila v čakalnici pri zobozdravniku. Sedela sem tam in brala to in ono – saj veste, kako to počnemo. In sem naletela na pismo neke bralke eni tistih boter za vse težave. In pisala je nekako takole:

»Vem, da mi ne morete z ničimer pomagati, vendar moram nekomu povedati, ker bom drugače znorela. Imava tri otroke, zdaj pa se nama je rodil četrti, najina mala deklica. Ne, mali Satan v človeški podobi. Vsem nam je popolnoma uničila življenje. Pravi hudiček je. In vendar grem včasih ponoči v njeno sobo in se zagledam v njen lepi obrazek na blazini in zahrepenim, da bi jo pestovala in ljubkovala. A si tega ne upam storiti, ker vem, da bi se v mojem naročju znašel sikajoč, puhajoč majhen hudič.« No, moja mera je bila polna. Ne prezrite verskega besednjaka v njenem pismu, katerega se najbrž niti ni zavedala. Tako sem – sem – sem preprosto morala začeti pisati.

Pisanje zgodbe, veste, je zelo prijetna stvar. Dobite neko zamisel. Ta se vas polasti. In potem dan in noč razmišljate, kako bi jo razvili. In potem to storite. In šele veliko pozneje pomislite: »Saj res, to vprašanje je pa zanimivo.«

B.M.: Glejte, mislim, da kljub vsemu nisem tako zelo zgrešil, če rečem, da je v tem neki globlji pomen. Ne samo zame kot bralca, tudi za vas kot avtorico. Hočem reči, to, kar ste storili vi z Benom, mi vsi pogosto storimo z vsemi svojimi sanjami in svojimi upi. Bog, pa naj si pod tem predstavljate kar koli že, to počenja. To sem imel kot prispodobo boga.

D.L.: Verjemite, o kakšnih metaforah nisem niti najmanj razmišljala. Veste, če začnete tako razmišljati, nikoli ne boste napisali niti besede.

B.M.: Zakaj?

D.L.: Zato, ker – ker pisanje prihaja iz nekega čisti drugega dela možganov. Mislim, da pravzaprav izvira od nekod tule doli. Iz solarnega pleteža. Če se boste lotili razčlenjevanja vsega, kar napišete – hočem reči, v smislu »Moj bog, to je moje sporočilo, in tole« – potem ne boste sposobni kar koli napisati.

Ni komentarjev: