Petek je tu …

The Road to Trieste by Geoffrey Cox

William Heinemann Ltd., London, Toronto, 1947

(del zemljevida na predpapirju zadnje platnice)

The only man who had his work done by Friday, was Robinson Crusoe. (anon.)

Samo en človek je lahko rekel: »Petek je tu in vse delo je opravljeno!« Robinson Crusoe. (prev. Zardéas)

***

Petek je tu. In vse delo ni opravljeno; kakor ponavadi, iz tedna v teden tako. In še dobro, da je tako. Z zadnjim dnem delovnega tedna čas ne preneha teči. In delo v »dela prostih dneh« je lahko še večji užitek kot ob delavnikih. Vsebina življenja ne zastane po zapovedi koledarja, se zaradi umetnih časovnih zarez ne preneha pretakati, se spreminjati. V tem je čar časa in življenja. Čeprav …

Čeprav bi za nekatere stvari mislil, da se ne bodo pretakale skozi čas od petka do petka do petka, neprenehoma, le z manjšimi variacijami, zastoji, zastranitvami. Kot na primer tiste, katerih smo se naposlušali minuli teden, ker jih je znova priklical v zavest množic ekspert za (slikovito) gnetenje dejstev izpred dobrega pol stoletja, točneje 5¼ ducatov let, katerih vsako je imelo najmanj 53 petkov. Če točno preštejem, je po tistem torku 1. maja 1945 minilo najprej 243 preostalih dni leta 1945, nato naslednjih 63 let (od tega 16 prestopnih) in še 15 letošnjih dni – to je natančno 23.268 dni, kar pomeni, da je današnji petek 3324. petek po padcu nemške okupacije Trsta oziroma po njegovi osvoboditvi. In teden pred tem petkom je bilo še vedno živo vprašanje, kdo so bili tisti, ki so ga (naj)bolj osvobodili, kdo izmed njih je prvi stal na Via Rosseti, kdo je komu pred sobo z razgledom na morje razgrnil teraso z dostopom na plažo. Čeprav …

Čeprav je bila prepletenost dogajanja očitna že pred 23.268 dnevi in jasna vseh teh 3.324 tednov. O njej je, morda prvi v knjižni obliki, pisal Novozelandec Geoffrey Cox, namreč v The Road to Trieste iz leta 1947, ki mi jo je v okviru najine knjižne izmenjave pred četrt stoletja poslal iz Avstralije pesnik Bert Pribac. (Leta 1977 je izšla še Coxova The Race to Trieste). Cox je bil obveščevalec (senior Intelligence Officer) 2. novozelandske divizije, ki se je v sestavi 8. britanske armade pod poveljstvom generala sira Bernarda Freyberga tistega prvega maja pred Tržičem-Monfalconejem srečala z odposlanci Titove armade. Naslednjega dne, 2. maja 1945 je tudi sam vkorakal v Trst in je imel glede na svoj položaj dober vpogled v dogajanje. Popisal je (op. cit., Chapter 25, p. 193-199), kako je jugoslovanska 4. armada prodirala proti Trstu mimo Reke skozi Istro, medtem ko je jugoslovanski IX. korpus prodrl do Trsta iz smeri Soče; kako so jugoslovanske sile, po pohodu čez Snežnik (M. Nevoso) in pomembnih bitkah pri Šempetru na Krasu in (Ilirski) Bistrici v noči z 29. na 30. april spustile s hribov in dosegle predmestja Trsta; kako so bili medtem v Trstu aktivni pripadniki dveh odporniških gibanj – slovenskega in italijanskega. Priznava odločilne vojaške zasluge za padec Trsta jugoslovanski vojski in nato dodaja (op. cit., str. 198):

»Četudi ne bi prišli mi v Trst z zahoda, bi zanesljivo zlomili odpor preostalih nemških postojank v mestu, enako, kot so pozneje zlomili tiste na Reki (Fiume). Sicer bi, seveda, lahko trdili, da bi tudi mi lahko zavzeli mesto, če ga ne bi pred nami že Jugoslovani, kakor tudi, da bi Nemci v mestu zanesljivo kapitulirali, takrat ko so Nemci v Italiji prenehali nuditi odpor. Po mojem mnenju je vsako prerekanje o tem jalovo. V tesno prepletenih vojnih operacijah vzrok za padec Trsta ni bil niti samo v jugoslovanskih bojnih operacijah niti samo v naših bojnih operacijah v Italiji, ampak je bil v tem, da so nemške sile doživljale poraze na vseh frontah in niso imele na nobeni od njih možnosti za ojačanja.«

Seveda je vse doslej povzeto znano. Gotovo pa ni splošno znana tale podrobnost: v sestavi 2. novozelandske divizije, ki je 2. maja 1945 vkorakala v Trst, je bil tudi 28. bataljon, poznan kot Maorski bataljon. Poveljeval mu je polkovnik Arapeta (Peter) Awatere, kateremu je Geoffrey Cox pravilno prerokoval ugleden položaj tudi v civilni službi po končani vojni (čeprav seveda ni mogel slutiti tudi njegovega žalostnega konca). Ko piše o dogajanjih po zavzetju Trsta, piše tudi o jezikovnih pregradah, na katere je sam naletel (med drugim v neimenovani slovenski hribovski vasi), enako seveda njegovi soborci, pri tem pa, zanimivo, navaja (op. cit., str. 234):

»Presenetljivo pa se je za eno izmed naših enot izkazalo, da nima težav z jezikovno pregrado. To so bili Maori. Po žilah nekaterih izmed njih je tekla dalmatinska kri, namreč kri naseljencev, ki so emigrirali iz Dalmacije na Novo Zelandijo, kjer je prišlo do mešanih zakonov z maorskimi domačini. Ti Maori so za silo govorili po dalmatinsko. Kmetje in partizani z območja Iamiana /Jamelj/, kjer je bil nameščen maorski bataljon, so bili navdušeni, da ti tujci govorijo jezik, ki je vsaj malo podoben njihovemu. Poleg tega so Maori sijajni pevci, enako kot slovenski kmetje, pa se je tako spletla še ena nenavadna vez med tema, med seboj tako tujima skupinama ljudi.«

Če so tistega davnega maja Slovenci našli skupni jezik z Maori, se nam pač lahko zazdi še toliko bolj nenavadno gnetenje zgodovinskih faktov, katerega smo se lahko dosita naposlušali od tega ponedeljka do tega petka …

A propos ponedeljka in petka: kakšna škoda, da že tako dolgo mirujejo odlična pondeljkovanja in petkovanja!